Pozdravljeni na blogu.

 

Sprehajam se med različnimi temami, nekaj se jih ponavlja. Vsak mesec objavim eno temo o introvertih, izpolnjujem delovni zvezek, ki je nastal na knjigi Tihi (Quiet) Susan Cain. Izpolnjujem vprašanja in zapisujem misli. 

 

Preostale objave bi lahko razdelila na tri sklope: 

- o knjigah,

- osebno, o meni,

- projekti. 

 

Čeprav je vse o meni, v vseh nekaj filozofiram in razmišljam, o sebi, o drugih, navezujem, povezujem. Težko naredim te sklope ostro ločene, samostojne. Vsega je malo povsod. 

 

Rada ustvarjam, rada organiziram, rada pišem, rada berem. To tukaj so stranski učinki vsega tega. 


Majhne stvari

Večinoma raje berem kot bralec, ki ga Umberto Eco imenuje drugostopenjski bralec. Ne berem zato, da bi izvedela, kaj se dogaja. Ampak berem zato, da se pogovorim z avtorjem in razvozlam, kako je povedal svojo poved. Zato imam rada Hemingwaya. Ne zaradi zgodb, temveč zaradi njegovega načina pripovedovanja. Spletanja vrvi v čudovito preprogo, če hočete. 

Read more »

Lege življenja

Stigmo sem mogoče že omenila na glas, ali pa sem o njej samo potiho razmišljala. Nekje tam, kjer sem pisala o lastnih vedno večji kilaži. Mogoče sem omenila Goffmana. Brala sem ga na faksu, pri eni bolj simpatičnih profesoric. Ne vem kakšno je ozadje, ampak nekako sem se znašla ali na zagovarjanju ali višanju ocene izpita/seminarske/eseja, kdo bi vedel. Pogovarjali sva se o Goffmanu in njegovemu delu Stigmi. Eden res luštnih pogovorov, ideje, komentarji, teorije, primeri, besede so kar tekle, z ene in z druge strani. Na koncu se spomnim, so mi gorela lica, kot da bi govorila o zaljubljencu, ne že mrtvemu sociološkemu teoretiku (mimogrede, to se mi dogaja večkrat, avtorji so moje velike ljubezni). Preberite si Goffmana, enostaven je. Ker to je ta problem. Tisti zares dobri, naredijo tisto vsem nam splošno znano kulturno okolje tako enostavno. Preveč enostavno. Ne uporabljajo velikih strokovnih besed, ki jih niti strokovnjaki ne znajo prebrati. Ne skrivajo se za zapletenimi teorijami, miselnimi skoki. Vsak lahko sledi, vsak lahko razume. Vsak pozna, ker živi, posredno ali neposredno. Hitro se nam zgodi, družboslovnim 'strokovnjakom', da se nas torej ne potrebuje. Pa mislim, da nam bo še vedno pomembno, da se nas razume, kot da nas ne razume nihče, pa potrebujejo vsi. Nismo take sorte, z ljudmi se namreč ukvarjamo. 

Read more »

Branje za mlajše

Precej berem. Imam tudi malo hčerkico, Klaro Sofijo. Trenutno je stara dobri dve leti in pol. Kako bom preživela, če ona ne bo brala? 

Read more »

Dragulj in simbolno

Ko govorimo o kristalih, lahko govorimo precej različnih jezikov. Ni nujno da se dve, ki kristale nakupujeva na veliko, strinjava, imava isto mnenje, ne le o lepota in priljubljenosti, ampak o delovanju samih kamnov. Kristali so meni del religije, ki jo dojemam kot osnovni del kulture. Niti približno se ne gre za prav in narobe, gre se za nekaj večjega od posameznika, hkrati pa pove o tem istem posamezniku veliko več kot bi lahko povedal sam, brez religije. Ne govorim o institucijah, da smo si na jasnem. Govorim o prepričanjih. Govorim o miselnosti. Tudi nogomet je religija, zadnje čase vedno več tudi hrana - veganizem, naprimer.

Read more »

Zusak

Na Zusaka sem še prav posebno navezana. Je Avstralec, tudi sama sem ga spoznala v Avstraliji. Tako kot tukaj, si lahko tudi tam, v Sydneyu, v trgovini imenovani Coles, kupil vse, po čemer ti je zahrepenelo srce. Malo kruha, kakšen prašek, že zmešana in pripravljena zmes za čokoladne piškotke, zavita tako, kot pri nas Poli salama, tista ne narezana. Samo še stiskaš in odrežeš pri debelini, ki ti najbolj ustreza. Ali pa ješ surovo, nihče ne obsoja. Skoraj pri blagajnah je kupec lahko naletel na knjige, revije, pobarvanke, plišaste igračke, itd. Knjižnico sem hitro našla, knjig pa nisem kupovala, vsaj ne na začetku. Vse je precej dražje, knjige so cenejše. Precej. Knjigarne so večje, precej. Pol City Parka velike, naprimer, Muller v BTC-ju, naprimer, tri nadstropja, z luknjo v sredini, mizicah na obrobju ob ograji, pa še kavo si lahko naročil. Prelistal knjigo, in jo mogoče prebral. Imeli so ločene knjige, ki si jih lahko bral, ter varno zavite tiste, ki si jih kupil lepe in nedotaknjene. Mini raj na zemlji. Moj najljubši kotiček je bila stena s klasiki. Same lepe, a komaj nekaj dolarjev vredne. Za papir, več ne. Avtorske pravice so potekle. Ampak knjig nisem kupovala, vsaj ne na začetku, življenje je že tako dovolj drago. 

Read more »

Tesnoba

To je recenzija. O, kar sem mislila vsako sekundo branja in še kar precej sekund po tem, ko sem končala, je moja nova najljubša knjiga. Potem sem šla (žal?) brat naslednjo knjigo. Fredik Backman. Ti baraba. 

Read more »

Umik. Pobeg. Počitek.

Kakšno naključje, da se današnja vprašanja dokaj do perfekcije ujemajo s temo, ki sem jo želela deliti. Spet o introvertih. Moja tema je dokaz, da pravzaprav še ne govorim dovolj, ne težim dovolj, ne ponavljam in ne razlagam dovolj.

Read more »

Iskreno kontroverzno o številkah

Danes smo 2. maja. Že nekaj časa imam v mislih tole objavo. Pa se spreminja dejanski kontekst, moja situacija, moje želje, odločnost, številke načeloma kljub trudu in želji ostajajo iste. 

Read more »

Zmenek s knjigo

Postajajo popularne, po svetu že nekaj časa, zdaj prihajajo k nam. Feliks trgovine, založba Učila International, d.o.o. jo prodajajo že kakšno dobro leto. Marca je svet ugledala knjižna škatla pri založbi Sodobnost. Recimo, da mi je ena založba bolj všeč kot druga, brez problema sem zamenjala. Toliko o tem. 

Read more »

Multipotencialci

Priporočam ogled TED govora, Zakaj nekateri izmed nas nimamo enega samega pravega (po)klica. Lahko izpolnite tudi kviz - ali ste tudi vi multipotencialci? Emilie Wapnick (Kanada) mi je rešila življenje. Metaforično, vsaj v enem pogledu pa tudi dejansko. 

Read more »

O slovenščini

Midva prihajava iz različnih koncev sveta. Medtem ko se od bolečine dolgčasa zvijam na kavču čakam, da mine tista proslava ob rojstnem dnevu Slovenije (točno tista, ki se je praznovala dvakrat, ker sta 'oči' in 'oči' pozabila, da se rojstni dan praznuje na določen datum, ne glede na njune preference to početi skupaj hkrati). On z družino, napol s solzami v očeh vse skupaj zvesto spremlja. Z ogromno zastavo obešeno pred hišo. Ko se zadeva zaključi, greva namreč končno lahko na morje. Na Hrvaško. 

Read more »

Domotožje

Sem ter tja me zadane kot val. Večkrat kot ne je to močan val, bolj tsunami kot valovanje na slovenski obali. Včasih, ampak bolj poredko se zgodi, da ga pričakujem. Opazujem okolje, opazujem sebe in vidim, da se bo nekaj zgodilo. Redkokdaj se mu uprem. Večinoma se vržem notri, toliko, kot mi situacija dovoli. Vozim čim več, tam sem sama s tem valom in je odlično. Jokam, ampak grenko-sladke solze so to. So solze ponosa nase, še vedno moj največji dosežek, o katerem ogromno ljudi ve, tako po pripovedkah, po besedah, niti približno po čustvih. Čeprav je ta moj val posledica grenke izkušnje za njih. Tudi zame je bila grenka na kakšnih področjih. Ampak potem je tu ponos. Potem so tu ljudje, izkušnje. O bog, kakšne izkušnje so to. Zrak. Voda. Cesta. Veter in vročina. Jezik. Hrana. Kava. Dirty Chai Latte. Vijolična drevesa. In v resnici velikokrat diši po evkaliptusu, tako nežno, da komaj zaznaš.

Read more »

Kamni, dim in ogenj

Z mojim imava večkrat debato o denarju. In mojem nesmiselnem zapravljanju le-tega. In njegovih komentarjih v stilu: meni takšne stvari pač nič ne pomenijo. 

Read more »

Ljubljenci bogov

Danes, na velikonočni ponedeljek (glej spodaj) pišem o bogovih. Ni o tistem bogu, ki se mu imamo zahvaliti, da smo danes lahko doma (pusti filozofiranje za enkrat drugič). Je o drugih bogovih, grških, antičnih. Tudi v to debato se na tej točki ne bom spuščala, se je pa z veseljem lotim kdaj drugič (religiolog itd.)

Read more »