Kako berem

Published on 15 January 2021 at 11:30

Skoraj smo se že preselili v našo novo hišo. Na tej sliki so sicer že vrata, vendar so jih nataknili približno pet minut pred slikanjem. Knjižna omara desno od njih je bila ena prvih na mestu. Sestavljena, postavljena, polna, do zadnjega centimetra. Mogoče se ne vidi, ampak za polno vrsto knjig spredaj, je še ena, še bolj polna vrsta zadaj. To so knjige, ki so v moji lasti in sem jih že prebrala. Tiste v moji lasti, ki jih še nisem prebrala, so pospravljene nekje ob postelji, da mi lažje kradejo spanec. Postelje na tej točki še ni bilo v hiši.

 

Knjiga so moja rdeča nit, varno zavetje, the sweet spot. Ključna točka udobja, dom v najboljšem pomenu. Vedno se lahko vrnem, vedno me čakajo, pomirijo, napolnijo. Mene in dneve z nečim vrednim nečesa. Ne spomnim se, da kdaj ne bi brala. Vedno, vedno s sabo nosim vsaj eno knjigo. Včasih dve, pa še Kindla zraven. V primeru, da se prva bliža koncu in jo bom mogoče dokončala, potrebujem torej rezervo. Kindle zato, ker ne vem, kakšna bo svetloba. Knjigo zato, ker ne vem, koliko časa bo še držala baterija na Kindlu. Niti približno se ne pritožujem in torbo vedno nosim sama. Včasih imam kakšno še v avtu, za vsak slučaj. Če bi kdo prišel, mi ukradel avto ali torbico, bo knjiga vedno vedela: I will find you. Varnost kot nobena druga.

 

Imam grdo navado. Že lani poleti sem se odločila, da se je počasi treba malo umiriti, vsaj zmanjšati. Ne z branjem (hahahahahaha, omg, nikar). Ni mi uspelo, niti približno. Zato sem si zadala novoletno zaobljubo. Brala bom maksimalno 5 (!!) knjig naenkrat (za več, preberite še enkrat zgoraj: Kindle, rezerva, kakšna strokovna, lahko leposlovje (kriminalka), klasično leposlovje (aka Hemingway, Allende, Hugo, Flisar, itd.)) Do tega sem prišla, ko se moj kup knjig ne le da ni zmajšal, ampak se je celo povečal. S tem mislim na knjige, ki jih berem hkrati. Takrat sem brala lepo število - 26 knjig naenkrat. Pomeni, da sem vsako prebrala že vsaj nekaj strani, notri je kazalo. Lahko sem bila že kje na polovici. Poldarka sem naprimer brala celo leto, malo po malo, je pa res imel okoli 700 strani in me je čakal na Kindlu. Ker sem ves čas doma, je svetloba vedno primerna, zato pač žal ni prišel dovoljkrat na vrsto. Skratka. Dovolj. 

 

Maksimalno pet knjig naenkrat. Smo sredi meseca januarja, prebrala sem 3 knjige. Trenutno imam na seznamu 31 (!!!!!) knjig, ki jih berem istočasno. Ne razumem. Mogoče bo pomagalo, če razložim, kako berem.

Branje je zame pogovarjanje s prijatelji. Z neznanci. Z znanci. S tistimi, ki jim prepoznaš obraz in se vedno srečuješ na istem kraju, ampak nikoli nisi izvedel, kako jim je ime. Je pogovarjanje z najboljšo prijateljico, z možem (v resnici sem že parkrat poročena), z ljubimcem. 

 

/zdaj se dvigne obrv/

 

Hemingway namreč, je moj ljubimec. Ob njem dejansko čutim metuljčke v trebuhu. Ne, redko se zatrapam v like, večinoma ne sledimi niti njihovemu imenu (kako bi le, ob 31 knjigah in vseh tistih likih??!). Redko, ker sem se vseeno na smrt za vse večne čase zaljubila v Eponine in Enjolrasa iz Nesrečnikov. Ob misli na Jean Valjeana se mi še vedno, po 15 letih, orosijo oči. Zusakova smrt je spremenila čisto vse v njegovi Kradljivki knjig. Če kdo pripoveduje zgodbo, potem jo mora to smrt. Nujno.

 

Tako si mislim o knjigah že večno. Ko sem prvič v srednji šoli brala klasike, čisto prave, na krajšane verzije ali odlomka, ko sem se prvič spustila v takšno resno zvezo in to z Victorjem Hugojem (tokrat Notredamski zvonar), takrat sem postala odrasla bralka. Ampak odnos do avtorja, do pripovedovalca, do likov, je ostal enak. 

 

Šele na fakulteti so se mi odprle oči. Brala sem Umberta Eca. Ne Ime rože, njegove romane sem prebrala že vse, že prej. Prebrala sem teorijo Umberta Eca. O pripovedovanju, o branju. Končno nekdo, ki je znal moje branje ubesediti. 

 

Branje je pogovor, je dialog. Ni enostranskega pisanja in enostranskega branja, to je nemogoče. Poznamo stopnje ja, poznamo različne globine pogovorov, z nekaterimi se bolj ujamemo kot z drugimi, z nekaterimi gremo lahko globoko, z drugiimi ne. Odvisno. Od zgodovine, trenutne situacije, želje, od drugega. 

 

Hemingway je moj ljubimec, ker spleta besede, da jih občutim kot najnežnejšo masažo. Pa masaž sploh ne maram. Lahko govori o vožnji s čolnom po jezeru, spanju, podtikanju eksploziva, ljubimkanja v spalni vreči sredi gozda in vojna. Vseeno mi je. Njegov način, njegov kako, je tisto, kar pri meni naredi vso razliko. 

 

Ne velja to za vse avtorje, za vse knjige. Pri nekaterih morajo možgani delati aktivno, sodelovati na en način, pri drugih na drug način. Pri kakšnih se preprosto izklopijo, besede tečejo skozi njih kot glavnik skoz lase. Tudi to je včasih točno tisto, kar potrebujem. Zdaj lažje razumem, kako pridem do 31 hkrati branih knjig. Tudi ljudi menjavam. En dan z enim, drugi dan z desetimi hkrati, povsod teče dialog. Nekje samo menjavam hitre komentarje, reakcijo na storije, drugi zahtevajo cel popoldan s kozarcem vina v roki. Včasih mi paše samo ena oseba, pa ta bolj globoko, mirno, kjer času pustiva čas in je prijetno in se ne mudi in nisva omejeni. Drugič je lažje z bolj enostavno družbo, kjer se ne počne nič določenega, ogromno nas je, in skačem malo sem malo tja, klepetam po malo in imam preprosto sproščeno. To je branje.

 

Pri pogovoru imam avtorja, modalnega avtorja, pripovedovalca, glavni lik. Imam prvostopenjskega bralca in drugostopenjskega bralca. Lahko berem, da ugotovim, kdo je morilec. Lahko berem, da ugotovim, kako je modalni avtor pripeljal zgodbo od zaključka do konca. Kdaj je povedal/naredil/pustil za seboj kaj? Koliko je želel bralca vključiti v raziskovanje? 

 

O tem sem se razpisala v diplomski nalogi: 

Eco o Ecu 

Pogrešam pisanje diplomske naloge. Čas preživet z Ecom mi je bil zelo dragocen.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.