O intuiciji

Published on 21 November 2020 at 17:01

Zakaj sem tu? 

 

Ne le zato, ker se ne najdem v tem svetu. Predvsem zato, ker bi se rada našla v tem svetu. To ne pomeni nujno pripadala, pomeni samo, da bi bila rada srečna s tem, kar imam. Ker bi bila rada ponosna nase, ker bi se rada počutila izpolnjeno. Ne glede na romantični status, obliko zaposlitve, količine denarja, ki se mesečno nakaže na račun, ali kategorijo BMW-ja, ki ga vozim. Rada bi se zbudila vesela, da se začenja nov dan, ki bo poln. Ne glede na dogajanja, na razdaljo potovanj, prijateljev, ki jih bom srečala, slavnih, ki jih bom spoznala, lajkov in komentarjev, ki jih bom dobila. Razen potovanj me ostalo v resnici ne gane tako zelo. Bolj se obremenjujem z umazanim kupom posode, čudaškimi zvoki, ki jih delajo moji koraki, ki se vsakič znova nalimajo na nekaj sladkega politega po tleh. Obremenjujem se s produktivnostjo. Dan, ki je dober, je produktiven dan. Takrat veliko naredim. Ne glede kaj to, kar naredim, je. Preberem eno knjigo, mogoče dve. Pospravim celo hišo, odgovorim na tisoče mailov, odkljukam tri strani seznama opravil. 

 

Rada bi bila neodvisna od tega. Sproščena. Zapolnjena. Izpolnjena. 

 

Tukaj sem zato, ker sem na potovanju, na iskanju tega miru, svobode, sreče. Ne, ker sem to že odkrila. Nočem deliti odgovorov, kako uspeti na tem svetu, ker tega ne vem. Očitno. Moram pa svoja odkritja in razmišljanja povedati naglas, če hočem, da postanejo resnična. Sama sebe bom držala za besedo, če bo beseda zapisana. Mogoče me boste za besedo držali tudi vi. Občasno kaj premislili, ponovili, me spodbudili na kakšen drug način.

Zaenkrat se mi dozdeva, da je ključ do vseh mojih vprašanj, intuicija. Priti v stik sam s sabo, ugasniti glavo, poslušati srce. Ne se obremenjevati s tem, ali delam prav, kaj moram zdaj, kaj si bodo mislili. Ni važno. Važno je, ali jaz čutim, da delam prav. Pomembno je, da delam tisto, kar trenutno potrebujem.

 

Zveni sebično, se slišim, nič se bati. Ni mišljeno tako.

 

V praksi je mišljeno tako, da ne razmišljam z glavo, ampak s celim telesom. Da razmišljam, kaj pojem (včasih tudi čokolado, tudi duša rabi hrano), da razmišljam, kako sedim. Da razmišljam, kaj čutijo tisti okoli mene in kaj potrebujejo. Da razmišljam, kaj čutim in kaj potrebujem. Predvsem pa, da neham razmišljati. 

 

Razvijala bom intuicijo. Za to bom uporabila različne pripomočke.

 

Rada bi ustvarjala z rokami. Zato bom sestavljala verižice, zapestnice, mogoče še kaj, kar mi pade na pamet, medtem ko delam. Materiali se že pridno zbirajo na kupu. Ne bom razmišljala, kaj delam, samo sestavljala bom, po občutku. Mogoče pride kaj dobrega ven in mogoče vam bo dovolj všeč, da boste želeli odkupiti. Kot fizični opomnik na pomen, ki ga bo nosil izdelek. Imej se rada. Danes se počutim varno. Dihaj. Večkrat se smej. Ponosno dvigni glavo. Ne škodi, imeti na dlani nekaj, kar te stisne vsakič, ko pozabiš na osnovo.

 

Rada bi več globoko in mirno dihala. Zato bom nadaljevala z aromaterapevtskimi materiali, drugače bolj poznanimi kot (eterična) olja. Nisem aromaterapevtka, vem, kje ležijo moje pomanjkljivosti. Pri eteričnih oljih mi je najbolj všeč, da vsakič globoko vdihnem. Ne enkrat, bolj kot mi vonj ustreza, globje diham, bolj se ustavim in umirim. Predvsem pa neham razmišljati. Ne sede mi vedno isti vonj, moram pomisliti, vsako jutro začnem na tak način. Kaj bi si želela dihati danes? Potem voham. Včasih zadanem takoj, včasih se moram potruditi in sprobati več različnih olj. Včasih šele na podlagi izbranega ugotovim, kaj si zares želim, kako se zares počutim. In posledično lažje ugotovim, kaj potrebujem. Ampak do tega ne pridem z glavo, z vonjem, najbolj neracionalnim, pozabljenim čutilom. Kako bom to dala ven od sebe, da bo postalo resnično? Ustvarila bom vprašalnik. Izpolneš ga ti. Na njem se bo odgovorilo na nekaj osnovnih in malo manj osnovnih vprašanj. Čutim. Želim si. Potrebujem. Všeč mi je. Ne paše mi. Vprašanja znajo biti čudaška, ampak zaupaj si. Na pogladi vprašalnika ti sestavim mešanico eteričnih olj. Takšna, ki jih potem nakapaš v izparilnik, ali pa ti jih zmešam z oljem in jih dobiš v roll on steklenički. Vonjave so nekaj, kar doživljamo najbolj subjektivno, najbolj prvinsko. Mislim si, da mi zna daleč najbolj pomagati, če si želim izklopiti glavo. 

 

Rada imam tudi besede, čeprav se jih z vsakim letom bolj bojim. S strahom se bom soočila (beri: hengala bova, vinčkala, se pogovarjala, skupaj ustvarjala, se spoprijateljila, upam) preko zgodb. Že od vekomaj berem, to ni bilo nikoli problematično, problematično je le, kadar nimam dovolj časa za knjige. Kadar srečam res dobro, moram o njej spregovoriti. Zato bom občasno napisala kaj o kakšni knjigi. Včasih sem rada tudi pisala, svoje zgodbe, svoje izliva. Najbolj se očistim takrat, ko iz sebe spravim besede in jih vidim pred seboj v živi obliki. Ko jih lahko nazaj preberem. Zato bom občasno napisala kaj. Fikcijsko zgodbo. Resnično zgodbo. Samo misli, dejanja. Vse bo imelo vezo z iskanjem intuicije, obljubim.


Če bi se mi pridružil(a) na kakršen način ti pač že trenutno ustreza, mi piši. Spodaj so komentarji, čisto spodaj mail. Dostop do instagram profila. Sicer pa tako ali tako nisem daleč. Sprejemam vse. Vesela bom sopotnikov.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.