Vaška norica

Published on 4 February 2021 at 11:30

Obljubila sem razlago imena. Zakaj Village Crazy Lady, zmešana vaška gospa, vaška norica? V resnici jih vsi poznamo, samo imenujemo jih majčkeno drugače (zmešana Joži?). Običajno nimajo dobrega prizvoka, kar pa ne pomeni, da so vedno bile slabe osebe. Samo izstopale so, niso se držale napisanih pravil, tisto, kar je veljalo za ostale, so namenoma kršile, delale obratno, dramo, zdraho, se oblačile drugače, bile glasne, ko bi morale biti tiho in obratno. Ponavadi samske, občasno s kokošjo za domačo žival. Oglejte si film Timbuktu (2014), spremljajte lik po imenu Zabou. To je vaška norica. Lahko si ogledate tudi Moano in njeno babico, ki dejansko frazo tudi uporabi. Njen razlog, zakaj se obnaša tako čudno. Zakaj pleše ob morju, ko bi morala stati v vrsti z drugimi. Vaške norice niso nekaj novega, v antropologiji so tudi dovolj poznan fenomen, samo pod drugimi imeni se skrivajo. Je filter za kulturo, pravila, pritiske (tukaj berite Freuda, Freuda in še malo Freuda). V nam bližnjih časih je bila temu namenjena vloga dvornega norčka. Bil je nekdo, ki je bil kralju blizu, govoril resnico, ne da bi mu zato odsekali glavo. Bil je hec, a so vsi vedeli, da ni. Smejali so se vicu, ki je bil več kot le 70% resnica. V današnjih časih se ta fenomen večkrat pojavi za pusta. Namesto ene osebe je to ritual (imeli so ga tudi drugje, drugi kraji, drugi časi, nismo tako zelo izvirni). Ko si lahko tisto, kar si v resnici, pa nočeš ali ne smeš biti, v glavi drugih, predvsem pa v svoji glavi. Naša glava je vedno večji problem kot realnost.

 

Zadnje, ko sem naletela na to miselnost me je malenkost vrglo na rit. Samo malenkost, ker bi morala pričakovati. Našla sem jo v knjigi Evalda Flisarja, v Mojem kraljestvu umira. Proti koncu smo (str. 345), ne govori on, temveč ena izmed njegovih žensk. 

 

Ni se strinjala. 'Od pisateljev se pričakuje, da konvencionalnih norm obnašanja ne jemljejo preveč dobesedno. Da nastopajo svobodneje in bolj tvegano, kot si to smejo privoščiti ljudje drugih poklicev. Tisti, od katerih se tega ne pričakuje. Pisatelji smejo in celo morajo ljudi okrog sebe kar naprej opominjati, da obstaja umetnost in da ta ni podrejena dogovorni resničnosti, ampak jo nadgrajuje in s tem bogati. Niste samo šamani, ki s prozo in poezijo zdravite nedefinirane psihomitološke patologije, ampak ste tudi, v najžlahtnejšem pomenu besede, dvorni norčki, se pravi tisti, od katerih, vsaj v Shakespearovih dramah, kralj pričakuje, da govorijo resnico, naj bo še tako neprijetna.' 

'Od pisateljev,' je nadaljevala, 'se pričakuje občasna transgresija, seveda ne v moralnem smislu. čeprav jim bralci tudi takšne stvari odpustijo, ampak v smislu verbalnega poguma, intelektualne drznosti, celo družabne predrznosti. To ne pomeni,' je dodala, 'da bi morali pijansko razgrajati ob vsaki priložnosti ter bruhati po mizah in sogovornikih.'

Ne, v mislih je imela bolj žlahtno obliko nespoštovanja protokolarnih fines: predrznost, ki šokira zato, ker kot kakšen zenovski koan osupne s svojo očitno resnico, s svojo pomensko, in ne s formalno ustreznostjo. Ni dovolj, da kot častni gost zabavam in šarmiram priletne grofice, vehementne feministke, predsednice združenj švedskih dnevnikov in številne druge fine dame, ki jim je protokolarna modrost na banketih po bog ve kakšni logiki tako rada dodelila prostor na najini levi ali desni. 

 

Village Crazy Lady, ker nočem delati po zapisanih pravilih in takrat, kadar delam po svoje, mi gre ponavadi tudi boljše in je tudi bolj pozitivno sprejeto s strani družbe. Ker se hočem osvoboditi, za vsakršno ceno. Ker sem čisto zares antropologinja po duši, postavljam neumna vprašanja, ki so drugim samoumevna, iščem vzorce, ker rada gledam od zunaj notri, torej moram najprej biti zunaj, tako me velikokrat tudi morajo dojemati drugi. Dokler me ne sprejmejo in z mano podelijo svoje skrivnosti.

Tukaj pa je še drug element. Village. Skupnost. Bila se je bitka v moji glavi, ni še čisto končana, ampak sem odločena, da zmagam in na dobri poti sem. En izmed pomembnejših korakov je bilo zavedanje, da kljub ljudem okoli sebe, nimam ustvarjene trdne skupnosti. 

 

Ljudje okoli mene so (ste) fantastični. Tisti, ki jih (vas) pustim blizu, ki jih (vas) imam rada, s katerimi se bolj ali manj pogosto slišim. Večino od njih (vas) poznam že celo življenje, nikoli pravzaprav nismo prišli do točke, ko smo se SPOZNALI. Povezano z vsem tistim mojim govoričenjem o introvertih in nenehnem govorjenju, sem spoznala, da lahko naredim te odnose, s krasnimi ljudmi in enkratnimi temelji, zares dobre. Da si okoli sebe ustvarim vas z iskrenimi, pristnimi odnosi, brez pretvarjanj z moje strani, brez skrbi, ker jim mogoče ne bom všeč. Ne deluje(m) več tako. Nočem več delovati tako. Pogoj za pristne, iskrene odnose, je pristna, iskrena oseba. Začela bom s sabo, s tistim, od katerih vem, da lahko pričakujem to, kar dam, jim zaupam in jih nikakor nočem izgubiti. Hočem ustvariti vas, skupnost ljudi, ki bodo zanesljivi, varni, ki bodo te lastnosti dobili od mene, podporo, resnico, s katerimi se bom podala v bitke, si mazala roke, nazdravljala ob njihovih zmagah, kot da so moje. 

 

Ustvarjam quid pro quo odnose, tam zunaj in tukaj na blogu. Iz sebe dajem resnico o sebi, o napakah, o strahovih, željah. Odpiram vrata, se delam ranljivo, ker samo na tak način lahko isto pričakujem od drugih. Dobri odnosi, prava prijateljstva brez tega ne morejo živeti. Stati in obstati.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.