Iskanje identitete

Published on 26 November 2020 at 11:00

Končno sem ugotovila, kaj je, vsaj zame, glavni problem dela na domu, ko smo vsi ves čas prisilno doma. Ja, je večkratno naporno, nivoji multi-taskanja so se dvignili visoko do popolnoma novih višin. Vsak dan jemo doma, tudi tukaj se pozna, ugotavljam, da tudi pri financah. Tudi če logika nekako iz prve roke govori drugače. Biti v službi in biti doma je postalo isto. Nobene spremembe okolja, nobenega premika, nobene poti na in iz službo. Ki nam v večini primerov predstavlja bolj oviro kot plus, zdaj pa razmišljam, da je mene in mojo glavo pripravila do te menjave okolja, načina dela. Ko zapustim pisarno, je ne zapustim samo fizično. Tudi če sem odvisnica od dela, moja glava ne dela več isto. Enako velja za vse v hiši. Odklopiti, preklopiti, je postalo veliko, veliko težje. Tudi oblačila. Nadležen make-up. Če cele dneve nosim samo razvlečene, po možnosti umazane trenirke, potem se veliko težje človek počuti 'dobro v svojih oblačilih'. Nekaj dobrega je prišlo iz tega. Vsekakor so se lasje temeljito odvadili rednega pranja. Enkrat na teden, recimo. Takrat ko ravno perem tudi posteljnino, da bo sveže na svežem. Doma delam, pa hkrati perem perilo, preračunavam ali lahko pred sestankom še pomijem tisto eno, dve ali kar vse tri kopalnice. To je bilo prej, ko so vrtci še bili odprti in sem bila res ekstra produktivna od prve minute pa vse dokler ni bila ura tam okoli šest, ko sem začela odštevati minute, da bo dneva že konec in bom lahko šla spat. Zdaj odštevam minute že od nekje srede noči, ko se zbujam, ker vem, da me čaka spet isto. Ko bom od jutra odštevala vsako minuto, lovila energijsko nabitega otroka (trmasta, glasna, živahna, vključujoča, hitro zdolgočasena, divja, da ne rečem) in čakala, da se zgodi nekaj res nujnega v službi, ali me bodo čakali s tistim enim odgovorom, jaz pa ne morem niti računalnika odpreti. Hkrati mala ves čas teka po celi hiši, vključno s 'pisarno', kjer je del dneva rezerviran za njegovo delo. Hoče biti zraven. Ne razume, zakaj se ne moremo igrati vsi trije hkrati, tako kot je vedno bilo med vikendi.

Vse to je delalo delo na domu naporno, nerealno na trenutke. Ne morem delati, ker nisem na delovnem mestu, sem doma. Doma je cela družina. Ves čas. 

 

In točno tu je moj problem. Doma smo, vsi. Naš dom ne more biti hkrati dom in delovno mesto. To dvoje ne gre skupaj, še posebej ne z majhnim otrokom. Tudi nje ne bi vlekla v pisarno z namenom, da tam dejansko delam. Multi-taskanje ni šlo do onemoglosti visoko, dve nezdružljivi kategoriji sta se za predolgo obdobje - obdobje, ki traja tako dolgo, da postaja vsakodnevna realnost - združili v eno. 

 

Kako sem lahko hkrati doma in v njegovi pisarni z malim otrokom? Lahko, če pridem reč živijo, gremo skupaj na kosilo. Ko dela, dela. Takrat midve nimava tam kaj delati. Kar naenkrat to ne pride več v upoštev. Kar naenkrat sva v napoto tam, kjer sva bili prej dobrodošli. Vsiljivki tam, kjer sva bili prej doma. Dom ni več varen kraj, zatočišče, zaklonišče. Ko prideš domov, se sezuješ, oblečeš v udobna oblačila, vržeš na kavč, globoko izdihneš. To počneš doma. Ker delaš nasportno v službi, na delovnem mestu. Kjer si produktivna, zbrana, vljudna, oblečena pisarni primerno, razmišljaš, spremljaš, odpisuješ, bereš, planiraš, šteješ. Karkoli že počneš. Delovno mesto je skorajda čisto nasprotje doma.

 

Na živce mi gre, kadar mi gre na živce, da me zmotita. Ker zdaj delam, zdaj sem mati na daljavo. 

 

Na tej točki sem spoznala moj glavni problem. V življenju igramo različne vloge. Res je, svet je oder, mi pa le igralci. Včasih boljših, drugič slabši. Z nekom bolj iskreni, pristni, z drugim manj. To ni nič narobe, to vzpostavlja hierarhijo v družbi, odnose. In kdo je človek, če nima odnosov? Hkrati sem mati, hči, sestra, sodelovka, podrejena. Sem stranka, igram igro. Včasih ima stranka vedno prav, včasih stranka potrebuje dobro storitev, ne pa pljunka v pici. Glede na moje potrebe bom igrala eno ali drugo. Vsi to počnemo. Težava se zgodi, ko moramo združiti različne vloge. Ko smo najstniki, gimnazijci in se srečamo s starši, obkroženi s prijatelji. Pred starši ne moremo biti to, kar smo s sošolci, takrat preizkušamo, iščemo vloge, iščemo identiteto. Glede na naše odnose s starši, bomo to iskanje bolj ali manj želeli staršem pokazati, ko je še v postopku. Mogoče se motim, razmišljam, če je za moške še težje razdeliti delo-dom vlogo. Najbrž odvisno od doma, službe, pozicije. Nekdo na vodstveni poziciji najbrž izgubi vsaj kanček nujne avtoritete, če se mu trije otroci podijo, vreščijo pod nogami in zahtevajo svoje. Ženska se za košček svoje avtoritete tako ali tako ves čas bori. Ponavadi je tudi malo lepše sprejeto, če se okoli nje - namesto okoli očeta - sučejo otroci. In ne, to ni problem le za starše, čeprav ti igrajo več vlog naenkrat, ki so si lahko bolj različne, kot če nemoteno sedim doma, sama. Takrat razmišljam, je težko odklopiti od službe, da se človek počuti osamljenega, zdolgočasenega. Da v skupinskem delu, kjer niso vsi na istem nivoju energije in misli (beri: naredim obvezno, ker doma trije otroci proti dolgočasim se, ker sem sama ves čas in nimam nič pametnega za početi), pride do trenj. Da postanemo pasivni, melanholični, da to lahko izpade kot nezainteresirani, nezagnani, nedelavni. Igrati moramo vlogo, da smo v redu, ko pa nismo. S tem mislim, se nas največ lahko najlaže identificira. Je tudi igra, ki nam na koncu prinese največjo škodo, če je ne prekinemo z združitvijo pristne identitete in te, ki jo igram.


Rešitev mora torej biti združenje teh identitet. Avtoritete nadrejenega z podrejenostjo očeta, ki ga otrok ovije okoli vrsta za vsako malenkost. Mati, gospodinja, super-sposobna organizatorka, ki se zaveda resnosti dela na COVIDU s tujimi, visoko-pomembnimi institucijami. Kako bi izgledalo, če bi med sestankom metala otroka v zrak, se lovila z njo po hiši, istočasno zlagala perilo, nadirala mačke, naj že nehajo težiti? 

 

Mogoče imam jaz s tem večje težave kot vi. Ko pozvoni pri vratih si vedno najprej popravim majico in lase. Če pride kdo, ki ima namen vstopiti, se vržem po tleh in začnem pobirati največje kose krame, ki mi padejo v oči. Posoda iz pulta leti vsaj v umivalnik, kaj v pečico, hladilnik, mikrovalovko, ali pa samo pokrijem posode, kot da sem ravno kuhala. Bolje to, kot da se vidi, da še ni vse pospravljeno. Obvezno mora dišati primerno, tega se ne opazi takoj, pusti pa kar vtis. Dišavice torej v takšni ali drugačni obliki uporabljam redno obvezno. Že s tem imam probleme, da bi nekdo videl moj dom, drugačen kot je, ko je ta nekdo lahko nekdo domač (ja, tudi pred prihodom staršev, brata, prijateljic reagiram isto, včasih še huje kot pred neznanci, za njihovo mnenje mi je vseeno). Vem, da tukaj nismo vsi isti. Zato mi velikokrat obiski predstavljajo več stresa, kot dobrega. Ker je ogromno dela prej, ogromno dela kasneje, vmes popolna strežba. Kadar nimam sveže pečenega peciva (sicer ne pečem), postrežem navadne, stare piškote v kristalnih posodah. Ki so tako lepe, da se jih nihče ne upa dotakniti. To je moj velik problem, priznam, vem da je narobe. Delam na tem. Je pa to isti problem, kot je problem združiti identiteto, ki jo igram in kažem v službi in identiteto, ki jo igram in skušam najti pri mali. 


V življenju vedno igramo različne vloge, s tem ni nič narobe. To pomaga ohranjati odnose v družbi. Sedaj smo mogoče prvič prisiljeni združiti te vloge in jih razkriti, vsako karto, vsem na drugi strani ekrana. Če bo dovolj dolgo trajalo, bo to postala naša nova realnost. 


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.