Ali sem ambiciozna?

Published on 10 January 2021 at 22:45



Kako primerno, da to pišem ob tej uri. 22:14. Ko se vsako sekundo premislim, da ni vredno, da bi šla raje brati Nesbøjevo novo kreacijo. Ali pa spat, da bom lahko vstala zjutraj in meditirala in brala Nesbøjevo novo kreacijo. 

 

Ampak, ker je tema o ambiciji, bom stisnila zobe. 

 

Tudi če v resnici mislim, da ambicije pravzaprav nimam. 

 

Poznaš tisti psihološki test o otrocih in enem bombonu takoj oziroma dveh bombonih malo kasneje? Vzeli so otroka, poimenujmo ga Jakob. Na mizo pred njim so postavili bombonček in dejali, da bo moral še malo počakati, pridejo takoj nazaj. Ima pa v vmesnem času izbiro. Ali poje tisti sladkorček pred njim takoj ali počaka, da se vrnejo in takrat dobi še enega. Tako bo lahko pojedel dva, vendar bo moral s prvim bombončkom pred seboj čakati, da se vrnejo. Če ga poje, drugega ne dobi. Isto vprašanje so postavili še marsikateremu drugemu otroku, plus minus dve generaciji, različno okolje. Kasneje so te iste otročke polovili in preverili, kako jim kaj gre v življenju. Ne, ker bi se navezali na uboge sladkosnede. Iskali in tudi našli so povezavo, med tistimi otroci, ki so lahko počakali in dobili dvojno nagrado in tistimi odraslimi, ki so bili v življenju bolj uspešni, srečnejši in zadovoljnejši. 

 

Psihološki eksperiment govori o ambiciji, vztrajnosti, pripravljenost na trdo delo. 

 

Moje misli, če bi se morala postaviti v čevlje enega izmed otrok? Odvisno od bombona. Pa od tega, koliko bi bila lačna. Če je bombon zanič ali sem zelo sita in mi sploh ne paše, ne vidim vrednosti dodatne nagrade. Če je nagrada zanič, zakaj bi se trpinčila? 

 

To me spomni na trenutek, ko sem ugotovila ali vsaj začela razmišljati, da ambicije mogoče res nimam. 

 

Imam bratranca, ki je star 7 in sestrično, njegovo sestrico, ki je nekaj let mlajša. Ko je šla njuna mati na roditeljski sestanek/govorilne ure v vrtec, so ji majčkeno razložili, kako in kaj stojita na akademskem področju (ja, pri tako zgodnih letih se to zdaj že počne). Ona je ambiciozen perfekcionist. Povsod najboljša in izključno samo najboljša do zadnje pikice, narejeno čisto povsod, pa če se ji za nagrado zmeša. On, mi je povedala teta, je tak kot jaz. V moji glavi je že od malih nog naprej genij, Darwinovega kova. Pri petih je okoli skakal s čisto pravo enciklopedijo in notri z x označil žuželke, ki jih je videl ali celo ujel v živo. Zraven pa deklamiral lastnosti ene ali druge. Kako naj zdaj vzamem to informacijo, da je kot jaz? Genij Darwinovega kova? No, tako zelo lepega mnenja o sebi pač (žal?) nimam. Še dobro, ni bilo tako mišljeno. Bilo je mišljeno, da sva v resnici zelo brihtna, hitro dojemljiva, rada bereva, raziskujeva, se učiva. Tista posebnost je, da to počneva izključno za predmete, ki naju zanimajo. Ostalo - dokler je narejeno, je čisto ok. Važno, da mine.

 

Šok. Usta do tal. Mogoče začasna užaljenost. Dokler se nisem spomnila kakšne matematike in kemije. Športne v osnovni. (Zadeve so se v resnici ravno obrnile - matematika in kemija v osnovni noro zanimive, všečne, vsak dan sem ponavljala snov, v gimnaziji so profesorice naredile svoje, ljubezen do tekanja je pa tudi kar naenkrat pognala pred mano.) 

 

Res je. Kaj zdaj? Sem ambiciozna ali ne? 

 

Če bi mi, že kot mali deklici, postavil na mizo knjigo in rekel, da dobim še drugo, če malo počakam, potem se ne premaknem dokler v roke ne dobim ogromnega kupa knjig. Kaj naj počnem s samo dvema? A ti lahko kaj pomagam, lahko jih pridem kam iskat? Najmanjši problem, ki ne zahteva niti sekundice razmisleka.

 

Zanimivo je, kje sem od tistega pogovora s teto, začela odkrivati ambicijo. Tisto obliko trme, kjer bom uspela za vsako ceno, skončala in zmagala, pa če me pobere. Samo zato, ker tako hočem. To je nekaj novega zame, mimogrede. Ta občutek, da skončam samo zato, da skončam. (Vprašajte starše o vseh mojih hobijih.)

 

Najdem se v športu. Okej ja, ne športam divje vsak dan, ne merim si hrane in beljakovin, ne kupujem ekstra praškov. Živim od čokolade in se večinoma prestavljam s tal na kavč, na fotelj, za mizo. Ampak. Kadar grem teči, se odločim - koliko časa, koliko km? In grem. In tečem, če se vmes milijonkrat ustavim in obupam. Dokler ne dosežem cilja, se ne obrnem. Potem tiste telovadne vaje na PopSugarFitness? Se smejem, krohotam, poredko nadiram ekran. Ampak vedno, vedno dokončam vajo. Te mini vajice znotraj krajših sklopov in tisto veliko vajo, kolikor pač traja video. V teh gibih najdem svojo ambicijo. Trmo. Vztrajnost. Ne glede na to, kakšnega okusa je bombonček.

 

Se mi je pa zadnjič zgodilo nekaj novega. Video vaja je trajala celo uro, v tej eni uri bi z lahkoto pokurila več kot 600 kalorij, če bi res delala z največjo intenzivnostjo (kickbox vaje so prilagojene na različne stopnje). Nisem našla te ambicije, vmes sem se ustavljala, pavzirala video, razmišljala, če bi ustavila in mogoče drugo polovico nadaljevala naslednjič? Mislim, že tako ali tako je dovolj intenzivna zadeva. Dala sem se v avtopilota, ne čutila ničesar in samo korakala za korakom. Počep za počepom, samo še ena, samo še naslednja. Ni važno, kaj je na koncu tunela. Še manj, ni važno ali konec sploh obstaja. Celo uro intenzivne vaje sem končala. In šele ko sem se sesedla, je ambicija prišla za mano. Ponos je prišel za mano. 

 

Ugotovila sem, da mogoče ambicija, vztrajnost in ponos včasih pridejo za nami tudi kje drugje, na drugem področju. Karkoli delamo na dolgi rok mogoče nima pravega občutka resnosti. Tistega zagona, ko vidiš ciljno črto ni, če je cilj predaleč, takrat vidiš samo naslednji ovinek, to res ne daje videza prave zmage. Kar pa ne pomeni, da ne vlagamo svojihi 100%, da se ne ženemo, da ne dosegamo neverjetnega.

 

Za velike stvari potrebujemo veliko razdaljo, če jih hočemo videti v vsem sijaju in mogočnosti.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.