Božična obljuba

Published on 26 December 2020 at 18:35

Že v gimnazijskih časih sem sicer uživala na počitnicah s prijateljicami, vendar je bilo tako meni kot družini jasno, da bo teden počitnic pomenil, da se bom cel mesec sestavljala skupaj. Nisem pila, torej ni bil maček. Bila sem mlada in polna energije, počitnice niso bile nikoli fizično naporne. Ostale smo na enem kraju, bile smo dokaj same, občasno šle kam plesat, plavale, klepetale celo noč, ne vem točno, kdaj smo spale. Sem in tja smo se obkladale s hrano. Jajca in takšne stvari. Luštno, res. Prijateljstvo se je poglobilo, nismo več imele novosti, sporočilc, opisovanj tega in onega, kar bi se nam zgodilo, da druge ne bi bile zraven. Pogovori so torej morali speljati v druge smeri. 

 

Globina, resne debate, manjša družba - to naj bi bilo nekaj, kar naj bi introverti imeli radi, kajne?

 

Za eno od mnogih seminarskih nalog na faksu sem se lotila dileme introverti proti ekstrovertom. In sem brala Junga, obvezno, veliki začetnik samega pojma introvertnosti. Sploh se nisem prepoznala, introverti so opisani kot precej čudaški ljudje. Dobra novica se je zgodila, ko sem v roke prejela sveže izdano knjigo Quiet. Susan Cain jo je napisala in izdala leta preden je prišla ven še v slovenščini. Pogoltnila sem jo. 

 

Razumem. Sem introvert, in to velik. Ne glede na to, kako sem uživala na morju, ne glede na to, kako sproščujoče je bilo, še vedno sem introvert. Karkoli smo že delale, smo delale skupaj. Morala sem biti pozorna na okolico, na besede, začutila sem vsako čustvo, včasih pet različnih, velikokrat pet močnih čustev. Slišala sem besede in razumela skrite misli in sporočila. Največkrat nisem znala reagirati - katera od tega zahteva odgovor? Izgovorjeno ali mišljeno? 

 

Jap, zato sem bila utrujena. Ker je bilo preveč v moji glavi. Ali v resnici, premalo v moji glavi in preveč v okolici. 

 

Introvertov od ekstrovertov ne loči nivo/želja po druženju in prijateljih, po načinu prijateljevanja, zabavanja, pogovorov. Tako eni kot drugi imajo občasno radi glasne zabave, ples, gnečo na plesišču. Tako eni kot drugi imajo občasno radi globok, resen, zavzet pogovor o temi, ki je občutljiva, ki zahteva stoodstotno glavo in srce. Kar loči introverte od ekstrovertov je nivo stimulacije iz okolja, ob katerem se še počutjo situaciji primerno. Na številki 1 sem tako zelo lena in zdolgočasena, da se mi bo zmešalo. Že skoraj boleče je. Na številki 10 sem vznemirjena, nervozna, na robu post-travmatske izkušnje od vsega napetega. Introvertova začetna pozicija je višja. Veliko manj potrebuje za vznemirjenje kot ekstrovert. Če snov učenja potrebuje stopnjo zbranosti številko 3, bo introvert potreboval smrtno tišino, ker je že na točki 3 brez kakršnegakoli premikanja, dihanja, utripanja okoli njega. Ekstroverta prepoznate po tem, da si predvaja glasbo, po možnosti zraven še poplesava, tleska s prsti, klepeta z okolico. Ker potrebuje ekstra, da pride do točke 3. Če praznujemo zaključek šolanja, celo noč bomo pokonci in se imeli fino, potrebujemo zbranost številka 8. Ekstrovert bo potreboval glasbo, ki jo bolj čutiš kot slišiš, ker ti ušesa odpovejo. Utripanje luči, telo pri telesu, naj vmes še šprica kakšna voda ali šampanjec. Oblečen bo v neon nakit. Več je vedno boljše. Introvert? Večje število ljudi, jakost glasbe ob kateri moram vpiti na ves glas. Dovolj bo. Brez utripanja, brez dotikanja. Naprimer.

 

Pozor: SPLOH SE NE GRE ZATE. Ljudje niso pomembni. Pomembna je jakost glasu, število prižganih luči, barva svetlobe, glasba v ozadju, pogovorov v okolici. Pomembna je utrujenost, čas trajanja - po treh dneh ena na ena se bo šepet slišal kot divje vreščanje. 

 

Gre se zato, da se moram umakniti od sveta. Moram nehati posvečati pozornost okolici, se izklopiti in spustiti misli, da tavajo po svoje. Vedno me odpeljejo v nore kraje, toliko novega se naučim, spoznam, zaželim, sanjam. Moj notranji svet je naravnost čudovit, perfekten. Notri moram biti brez motečih zunanjih dejavnikov, preklapljanje je precej naporna zadeva. Tudi zunanji svet je precej naporna zadeva, od mene dejansko zahteva trud, najprej malo manj, potem vedno bolj zavestnega. Kot da bi morala držati roke v zrak. Najprej jih dvignem. Po nekaj časa obupam. Dlje ko jih držim v zraku, bolj bolijo, težje se osredotočam, dlje bom potrebovala, da se sestavim nazaj. 

 

Biti introvert je ok. Je ok, da nisi najbolj glasen v prostoru, da si vzameš čas in urediš misli. Je ok, da ti ne sede velika družba, je ok, da imaš enega dobrega prijatelja, namesto številnih lajkov neznancev pred katerimi se ne upaš prikazati v pižami.

 

Včasih moramo svojo potrditev dobiti od okolice. Zadnje čase okolica sili v ravno nasprotno smer: prvi in glasnejši ima prav, zmaga, je bolj opazen, ima več sledilcev. To boli, na več različnih načinov. V srce. V denarnico (tista služba, tisto napredovanje), v šolsko oceno, v tisto osebo, ki ti je tako všeč. Introvertov je več kot dovolj, samo stopiti moramo skupaj. Vem, kaj sem rekla, vem da bo težko, ko je točno to problem - ko nas je toliko na kupu.

 

Rešitev ponudi Susan Cain. Svoji knjigi Tihi je dodala vodeni dnevnik, potovanje v notranjost. Kratki vprašalniki in razlage na začetku, potem pa črtasta prazna stran, z enim samim vprašanjem. V vse smeri, večinoma takšnih, da se bomo introverti lahko počutili malo boljše v tej naši tihi, nedružabni koži. Nekaj takšnih, s pomočjo katerih se bomo pognali iz cone udobja, zrastli in našli načine, ki nam bodo olajšali tiste naporne karantensko zaprte dneve. Nekaj takšnih, s pomočjo katerih bomo našli skupne točke in lažje razložili, kaj, zakaj in kako potrebujemo, da nas ne bodo najdražji ljudje zadušili z vsem svojim veseljem. Susan Cain nas povabi k sodelovanju, potovanju v notranjost, skupaj, ampak v tišini. Lahko hodimo drug ob drugem in raziskujemo svoj notranji svet. Mogoče bomo s tem opogumili tudi druge.

 

Točno to, kar potrebujem, da se najdem malo bolj. 

Vse zapisano že dolgo vem. Velikokrat pridigam o tem na ves glas, predvsem v raznoliki družbi. Vem tudi, da sem introvert, o tem sem si na jasnem. Znam povedati (jasno in glasno, ne-introvertno od mene), kdaj mi je preveč ljudi, na premajhnem prostoru, za predolgo časa, s preglasnimi zvočniki in zatežim dragemu, strašnemu ekstrovertu, ki praktično živi za 'več je vedno boljše'. V praksi pa si ne znam ne vem kako zelo pomagati. Sama teorija me je, filozofiranje. 

 

Leto 2021 posvečam tihi in mirni Anji. Vsak mesec te časa objava, delček iz tihih dnevniških zapisov, velika razodetja iz majhnih krajev. To so moji zapisi, misli, občutki, nikakor ne pripadajo vsem introvertom tega sveta. Piši mi, če se te dotakne karkoli. V dobro in slabo. Spuščam te v moj notranji svet, da dokažem, da je biti introvert čisto ok. 

 

Da dokažem sebi, da je biti introvert čisto ok.

 

'By giving yourself the quiet time necessary for any journaling practice, you're already ahead of the game. This inner journey is one you have to take alone, but there are many of us walking quietly on our own paths-right beside you.'

- Susan Cain


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.