Pojdi, postavi si svetišče

Published on 26 March 2021 at 11:30


Danes uporabljam meni zelo drago temo. Moj sveti prostorček. Vzemite bolj ali manj metaforično. 

 

Vedno sem bila zaljubljena v mojo sobo. Večina mojih projektov, tistih mojih mojih, se je dogajala z obnavljanjem, prenavljanjem, okraševanjem sobe. Moja soba je najboljša soba na svetu. To lahko potrdi moj dragi, to lahko potrdi moj še dražji brat, ki mi ji jo vsa leta hotel odvzeti (zamenjati), dokler se nisem dokončno odselila in je zdaj njegova. Je ugotovil, da mora vložiti nekaj truda v prostor, da ni nič popolnega pod soncem, zdaj pa lahko brez problema rečeva tako on kot jaz, da je v resnici kar kul prostor. 

 

Vem, da je zdaj eden glavnih pozitivnih doživetij IKEA in to  v Ljubljani. Meni je bila IKEA všeč kot potovanje čez mejo, brskanje za nečim novim in upanje, da odkrijem kaj pametnega. Večkrat kot ne sem žal razočarana, tako da me IKEA v Ljubljani ne bo prav kmalu videla. Ampak vedno, vedno sem komaj čakala, da začnem opremljati več kot samo mojo ljubo sobo. Kavč, kuhinja, preproge (ki jih v sobi ni bilo, tako kot ni bilo zaves), mize, stoli, ograje, omare, slike, police, okraski,.... OBSEDENA. Kaj ti bo Primark, če pa lahko dobim Lesnino?? Jap, sem Lesnina punca. Še bolj, sem Landscape Lesnina punca. Kot mogoče že vemo, živim v hiši, ki jo je nekdo drug naredil do meni osebno idealne točke. Ok, se ne strinjam z vsako električno napeljavo, pa kakšna WC školjka je tudi preblizu a) vratom ali b) kopalni kadi. Da se nisem morala ukvarjati z odločitvami, ki zahtevajo več kot le moj okus, mi je super. Da moram kmalu kupiti nov kavč, še boljše. Hišo sva morala v bistvu samo še obleči odznotraj. In to delava, korak za korakom, malo po malo. Aja, pa še zunaj, trava in zen vrt in bazen in nadstrešek in ... 


Manjka mi moj prostor v tej hiši. Spalnica je najina, garderoba je najina. Povsod so stvari od obeh, vrata odprta, kar pomeni, da v resnici je vse od našega kralja-otroka. Ne glede na ves moj trud pospravljanja in okraševanja, je jedilna miza polna igraš, smeti, oblačil, občasna knjiga (moja), ogromen kuhinjski otok pa nikoli ni dovolj velik za vse. Se pa najdejo lasne sponke (od otroka), kamni, elastike od podlag za igranje, trenutno je gor mini butarica, rože (moje), OGROMNO PRAHU, robčki, posoda od enega ali drugega para starih staršev, ki čaka na vrnitev ali naslednji obisk. Plastičen kozarček s čopiči za barvanje (otrok), okenska folija, da ne bo vsak poštar (redni obiskovalec) videl vsega, kar počnemo v celem spodnjem nadstropju. Že par dni čaka na to, da pomijem tisto okno in jo potem združno nalimava, ker je za enega to zalogaj, ki bo obvezno kriv, postrani, čuden in konec koncev neuporaben. Moj del garderobe ima steklene šalčke, ročno porisane iz Turčije, z ročno nabrano posušeno sivko, porcelanaste punčke, ki me spremljajo še od časov pred mojo kulsko sobo, nakit v nulo razvrščen v stekleno-zlate škatlice, obdan s stekleničkami parfuma, ujemajo se celo obešalniki. Gašperjeve vizualne zahteve so malo manjše, samo da je njegov del pred mojim in moram nujno skozi, če hočem do svoje male oaze. Med eno in drugo ni najmanjše meje. Res ne težim, to je njegov sveti prostorček in naj dela z njim, kakor in kar hoče. Samo meni manjka moj sveti prostorček. Prostorček, kjer ne bodo vmes ležali elementi začasno odvrženi, ki predstavljajo delo (beri: pospravi!). Ki bo imel okoli sebe spoštljivo narisane meje, kjer bodo moji okraski, načeloma brez vrednosti (haha), a polni sentimentalnih pomenov, navdihov, spominov, opominov. Kjer bo vsaka stvar imela svojo točno določeno lokacijo in smer in bo tam tudi ostala.

 

Naivna do amena?

 

Jup. Ampak delam na tem, in že to, da lahko ustvarjam ta moj sveti prostorček, naredi ogromno spremembo v moji glavi. Saj poznate tisto - tako živčna/besna/jezna, da sem šla kar pospravljat? In potem si čudežno boljše volje? Deluje in to vsi vemo. Medtem ko pospravljaš okoli sebe, pospraviš tudi v sebi. 


Najprej je prišla miza, moja delovna/pisarniška miza. Namenjena temu, da imam gor svinčnike, papirje, računalnik, ki ga poklopim, ko zaključnim svoj delo-na-domu-dan in odidem. Brez pospravljanja in divjega iskanja naslednjega dne, kaj, kje, kdaj, zakaj, gor in dol. Dol nobena stvar ni varna, otrok zleze povsod. Mizica je narejena iz masivnega rožnega lesa iz Indije (Landscape, Lesnina). Je klubska mizica, pod njo imam shranjen bolster za jogo, na katerem sedim kot na stolu. Nikoli nisem marala sedeti pod pravimi koti, pokonci, z nogami navzdol. Po turško na kavču, še na faksu sem noge tiščala na stol v vrsti pred mano. Doma sem vedno sedela na tleh. Mizica in bolster sta zame idealna rešitev. 

 

Istočasno je prišla še komoda, masivni indijski rožni les (Landscape, Lesnina). Z pozlačenimi okraski, tremi predali in omarico. Diši omamno, na otip je skoraj še boljša. Obožujem jo. Namenjena je shranjevanju vseh teh dokumentov, papirjev, dodatkov in drobnarij, ki sem jih prej imela razparcelirane po celi hiši, v tistih nekaj redkih predalih, ki jih dejansko imava. Omare/police so namreč nizko na najinem seznamu hišne opreme. Zdaj imam poseben predal za faks (kje si magistrska??), za pisarniško opremo (spenjač, luknjač, sponke listki, prazni zvezki, vsi možni polnilci za vse možne naprave, itd. itd.) Imam omarico, v katero pridejo vsi moji štrikci, rute, barve, barvni listi, kamni, obeski, čopiči, lepila, moj 'umetniški kotiček'. Na komodo postavljam vse meni sveto. Slika družine. Kristali. Rože, rože, rože, velike in mogočne. Svete knjige, Shakespeare zbirka, Nesrečniki, Oscar Wilde zbirka. To so knjige, ki jih ne posojam in jih najbrž ne bom šla več brat. Ampak če gori, vem, kje zagrabit (potem ko rešim otroka in vse mačke, jasno). Nad komodo so knjižne police, namenjene knjigam v moji lasti, ki jih še nisem prebrala; prebrane so v dnevni sobi v nadstropju nižje. Da jih slučajno ne zamenjam. Pa rože vmes, itak, kam pridemo brez zelene? 

 

Približno enako kot sem obsedena z mizico in komodo, postajam vedno bolj obsedena s koščkom stene, ki je vmes. Najprej je vmes romala porcelanasta beneška maska. Njena lastnica sem že tam okoli dvajset let. Sveta je in je ne dam. Poleg visi maska kupljena v Momaxu, ročno narejena na Baliju. Malo stran spet še ena Tiki maska, kupljena v centru Ljubljane nekje na ulici. Vmes pa sem lahko obesila miniaturno perzijsko preprogo (Lesnina). Moje sanje. Perzijska preproga na steni, namreč. Samo kaj, ko moraš imeti pa čisto zares čisto preveč denarja, da si to lahko privoščiš. 


Otrok komaj čaka, da kot del obveznega jutranjega rituala zavije do moje komode in mi sune vse tri okrogle kristale. In mi jih potem da v roke, z razvlečenim hvaLaa! Tudi delovna mizica je delno postala odlagališče vsega, kar moram prestaviti v nižji del hiše. Šalčke, pa trakovi za lase (otrokovi). Ovitki od čokolad. Saj razumete, kaj vse se nabere ob pisarniških mizah, ne? Ki so doma?

 

Še vedno, vrata so odprta in če se obrnem, vidim Gašperjevo steno, ki žalostno sameva, umazana, zbirališče vsega možnega, brez reda, miru, namembnosti. In potem se oba zasanjava v moj sveti prostorček. Ta je še v delu, ampak sva ponosna. Jaz sem ponosna. Imam vizijo in ji sledim. Moja je in vsak večer me opomni, kdo sem, kaj sem in da me čaka spet nov dan. Da bo ta dan poln ustaljenih navad, stare poti, domači pogledi, ampak s toliko prostora za novo, za drugačno, za napredek in dodatek k svetemu prostorčku. 

 

Vzemite bolj ali manj metaforično.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.