Čustva

Published on 16 August 2021 at 11:30

Tokrat o temi o kateri razmišljam že nekaj časa. Nisem imela pravih nog, na katerih bi jo lahko odprla, komentirala. Delila navzven. Znotraj se z njo dajem že nekaj časa. O čustvih bom namreč govorila. Začela bom z mislimi in vprašanji, s katerimi sem začela, potem pa se obrnila na dve knjigi, eno o vzgoji in drugo terapevtsko o čustvih. Ena je dobra, druga nekoliko manj. Besedilo bo obsežnejše, ampak z več informacijami in ključnimi točkami. Mogoče se v prihodnosti k tej temi še vrnem. Znotraj je še nisem predalala, nikoli ne vem, kje bom pristala. 

 

Ideja čustev se je že nekaj časa kot mačka okoli vrele kaše vrtela okoli mene. Vse od tega, da imam (ima nekdo drug) pravico, biti jezen in pokazati, da je jezen, nima pa pravice tega početi na kakršenkoli način. In kako se tukaj velikokrat zatakne. Pri napačnem tonu. Pri napačnih dejanjih. Pri čustvih, s katerimi lahko nekdo manipulira (ne, ne-jokam-zato-da-bi-manipulirala primer), pri besu in razočaranju, ki sta včasih samo to - razočaranje, in ne pomenita in ne potrebujeta nujno pripeljati nekam nevemkam daleč. Potem so se okoli mene začeli zgrinjati primeri, ko je bilo vse, kar je bilo treba, potrditi čustvo. Normalno, da si jezna. Normalno, da si žalostna. Sploh tadva sta velika zagata. Enako velja za moške. Normalno, da si razočaran. Seveda lahko jokaš, zdravo, dobro bo zate. Navadimo fantke na to, da lahko jokajo, in tudi punce lahko, velike ali male. Jok ni bavbav, jok je strah in trepet samo za tiste, ki se ga bojijo brez kakršnekoli osnove, kot strah, ki je votel, okoli ga pa nič ni. Samo da se naredi več škode kot dobrega, ko na solze reagiramo kot da so bavbav. Amber Rae, umetnica, ki pomaga drugim umetnikom, govori o tem, da je treba čustva peljati na vino/čaj/kavo, se z njimi usesti, se pogovoriti. Debate se začne z: o hej, živijo. Vidim te, zdravo. Kako ti lahko pomagam. To poveš ti, svojemu čustvu, ne glede na čustvo. In spoznavaš. Kje v telesu, na kakšen način? Peče, brbota? Je občutek hladen, na dnu stopal? Žgoče v grlu, v očeh, na vrhu glave in se preliva skozi čelo? Katero čustvo je to in kaj mi hoče povedati? Kaj pričakuje od mene, kaj hoče, da naredim?

 

Potem so tu vse te teorije o vzgoji, ki so pripeljale vsa ta moja filozofska razmišljanja v sobo s praktičnimi štirimi stenami in vrati, ki občasno zaloputnejo. Zdaj ne govorimo več samo o vzgoji, govorimo tudi o prevzgoji samega sebe, ko se do svojih čustev obnašamo kot bi se morali starši ko smo bili še majhni, pa niso znali ali vedeli bolje. S čustvi je povezano vse, samozavest, nastop, samopodoba, celo izbira partnerja, službe, vzgoja lastnih malih. Noro zapletena tema, okoli katere se še vedno vrtim, mi pa postajajo določeni pojmi vedno bolj poznani. Tud z razumom prihajam vedno bližje, ampak vem tudi že to, da pri čustvih razum hodi po tanki meji. Počasi se spopadam z vsemi temi vprašanji, in ko je zares hudo, samo obsedim. Ne razmišljam, ne reagiram, sedim in spoznavam. Kje, kaj, kako. Potem pa počasi in brez slabe vesti naprej.

Recimo, da sem se spopadla z vsaj dvema knjigama na to temo - temo odraščanja in sprejemanja naših (otroških) čustev s strani naših strašev, kako se mi spoprijemamo z našimi čustvi v odrasli dobi in kako mi sprejemamo čustva naših malčkov. Ključna lekcija je tole: 

gre se zato, da prepoznamo in s svojo reakcijo potrdimo čustvo, ne da bi ga zatrli, preusmerili. Gre se zato, da se ne bojimo čustev, ampak otroku celo pomagamo obsedeti z njimi - ne bojim se tvoje žalosti/jeze/strahu/razočaranja. Ker se ne bojim svoje žalosti/jeze/strahu/razočaranja.

 

Prva knjiga z dokaj poljudno razloženo teorijo - čeprav imam svoje dvome, o kakšni teoriji govorimo in ne samo avtoričinih občutkih, kako se njej zdi, da je bolj prav. Po mojem mnenju so ti dvomi dokaj upravičeni. Knjiga nosi dolg, a enostaven naslov. Knjiga, za katero si želite, da bi jo prebrali vaši starši (in za katero bodo vaši otroci veseli, da ste jo). No, ja. Lahko je tudi ne preberete, ne boste kaj dramatičnega zamudili. Če sem čisto iskrena, meni osebno je malenkost žal, da sem jo. Vse, kar sem občutila med branjem, je bilo obžalovanje, nerazumevanje. Preden se spustim v dolgovezno, besno nakladanje o obstranskih, a živce parajočih primerih, se bom najprej ustavila ob kratkem opisu. Philippa Perry, psihiatrinja in avtorica knjige, živi v Angliji. Če se prav spomnim, je edinka in ima eno hčer. Večkrat pove sama, kako nezadovoljna je bila z načinom, kako so vzgajali njo in je zato namenoma svojo hči vzgajala diametralno nasprotno. Njej (avtorici) ni bilo nič hudega, ni bilo nasilja, alkohola, ločitve, grozljivih, travmatičnih smrti in bolezni. Vzgajali so jo dokaj po nekem običajnem kopitu, značilnem za neko obdobje na nekem kraju, če kot kraj vzamemo relativno široko razpotegnjen pojem zahodne Evrope. V svoji knjigi podaja tretjo logiko (način) vzgoje, po njenem mnenju bolj pravilen od preostalih, že uveljavljenih dveh. Govorim o avtoritarni in permisivni vzgoji, ter njeni demokratični. Že pri samem opisu prve in druge metode je bilo očitno, kam pes taco moli. Sama opisa sta neverjetno ukrivljena tako, da že vnaprej ustrezata njeni kritiki, izvzame pa pozitivne pristope enega ali drugega načina vzgoje. Njen način - demokratičen - vsebuje izključno pozitivne pristope in absolutne nobene zanke, šibke točke, napake. Demokratičen pristop je katastrofa. Jaz in moj otrok nisva dva enakovredna člana širše družbe. Sva starš in otrok. Na meni je, da otroka tudi vzgojim, ne samo poslušam in zastopim. Pozor - ne samoIn tukaj postane stvar bolj zapletena. 

 

Kdor me je kdaj za sekundo ali dve opazoval, je hitro opazil, da nisem med bolj strogimi materami. Ravno obratno. Naša bolj kot ne počne skoraj karkoli kadarkoli. Moj način vzgoje je bolj permisiven, o drugih bi težko govorili. Kljub temu, da so mi popolnoma jasne pomanjkljivosti in sem gor rastla z Godino na faksu. Avtoriteta v otroštvu je ključ do vzpostavitve vesti, ključ do zavedanja, da nisem center sveta, da obstaja prav in narobe. Lovim se s to vzgojo, zato najbrž prebiram karkoli mi pride pod roke. Težko pa poslušam, moj otrok je edinstven, kakršenkoli način vzgoje moram najprej videti na mojem otroku, v mojem kontekstu, preden ga sprejmem. Zaenkrat se še vedno lovim. 

 

Kar mi je všeč pri Philippi Perry je vztrajanje pri tem, da si vzamemo čas, da razumemo in pogledamo situacijo z otrokovega vidika. Zakaj? Da se kasneje ustavimo in pogledamo nazaj, skupaj z otrokom. Da razumemo tista težka čustva in jih ne ustavimo na silo. Ne jokaj. Ne tečnari. Ne. Pojdi v sobo. Bodi sam. Res, ko sva bila z bratom mlajša, sva si želela, da bi lahko odšla v sobo za kazen in bila sama, namesto da bi se morali pogovarjati o tem. Mati ima vedno več modrosti v rokavih kot deluje na prvi pogled. To je zelo težka naloga. Ni pa Perryjeva prva, ki je prišla na to idejo. Jo je samo popeljala v ekstremne športne podvige. Med drugim omenja, da se bo otrok že sam odločil, kdaj bo spal v svoji postelji/sobi. Dokler ni pripravljen, moramo upoštevati njegova/njena čustva. Bomo pač spali vsi skupaj na zakonski postelji. Namesto da zjutraj hitimo, si vzamemo čas in otroku razložimo, kakšen je postopek, dokler ni pripravljen se obleči, oditi v vrtec in dovoliti staršu, da pobegne v službo. Če se vračamo domov in si otrok hoče vzeti trenutek za opazovanje mravlje, mu moramo to dopustiti, vzgoja je demokracija in ne moremo vedno zmagati. Če se bomo tako obnašali, bomo vzgojili prijetnega človeka. Vse lepo in prav, se strinjam, seveda. Dokler se ne. Ni moja izbira, ob kateri uri moram biti na delovnem mestu, včasih ne morem sedeti in uro za uro delati, kar želi otrok, ko želi. Včasih so druge obveznosti, ki jih življenje vedno bolj radodarno meče v naši smer. Kadar jih ne in imam časa na pretek, takrat je mala glavna, res je, tudi pri meni. Gremo na izlet, ki bo njej v radost, je tistega svojega krompirčka in meska in McDonaldsa, pa sladoled in bonbone. Nikoli se Philippa Perry ne dotakne trenutka, ko nimaš časa. Otroku pove enkrat, ta zastopi in uboga. Moja praksa je vse kaj drugega kot to. Kaj naj nareidm, ko bi, če bi lahko, pa me nihče v resnici ni vprašal za mnenje?

 

Svojo permisivno vzgojo je pripeljala do brezmejnosti, kjer vladajo otrok in njegova čustva. V tej skrajnosti je starš odrasla, odgovorna in zrela oseba, katerega naloga je otroka naučiti prepoznati, sprejeti in pravilno odreagirati na svoja čustva in občutke. V teoriji se absolutno strinjam, samo praksa je zame popolnoma nedosegljiva in nemogoča. Sem starš 24/7, kar pa ne pomeni, da sem izključno in samo to vsako minuto vsakega dne. V svetu, kjer je nasvetov preveč, starši pa izmučeni do skrajnosti od žongliranja vsega, kar morajo biti, je ta knjiga popolnoma odveč. Bolj kot input v smislu spodbude in dobrih idej, sem od nje dobila težo, da sem poslušala njene otroške stiske, strahove in željo po vzgoji, želi si deliti sebe, želi si nekoga, ki bo poslušal njo, njene izkušnje, misli, čustva, občutke. Bolj kot učenka sem se med branjem počutila kot njena terapevtka, ali bog ne daj, mati.

 

Zaključila bom z njenimi lastnimi besedami:

Po mojem se starši včasih preveč bojijo izbruha trme in zato kakšne meje ne postavijo, ker se bojijo, da bi pripeljala do izbruha. V mislih imam tiste staršee, ki jih vidim v eni roki nositi otroka, v drugi roki pa težke vrečke in skiro. Jaz osebno bi raje tolažila otroka od začetka do konca izbruha trme kot cel dan naokrog prenašala skiro, toda ljudje imamo različne meje, zato je mogoče bolje, da se brigam zase. 

(str. 213)


Sem poizkusila tisto njeno varianto, daleč preden sem prebrala knjigo. Bilo je toplo popoldne, bili sva na igralih, počasi sem imela dovolj, želela sem si pijače in dodaten par nog/rok, da poletava z njo po zraku, travi, toboganih, itd., naj bo domišljija meja. Klara se z mano ni strinjala, premislila si je nekje na polovici poti, na pločniku ob glavni cesti. Igro je hotela nadaljevati v potoku, do katerega imamo dostop izključno tako, da en od odraslih spleza v potok, drugi jo poda. In obratno. Tokrat sem bila sama, torej je igra prenevarna, na tej točki mora žal demokracija umreti. In umrla je. V potokih solza, smrklja, v kričanju, vreščanju, valjanju po tleh, brcanju flaške, triciklja, medvedov na cesto, upiranju. Izbruh trme, bi lahko rekli. Okej, prav. Imam čas, nikamor se mi ne mudi, vsega tega in nje v takšnem stanju ne morem tovoriti domov. Zadeva je trajala in trajala in trajala. Mimo se je pripeljal avtobus. Ko se je vračal in je zadeva še kar trajala, ona se je še kar drla tam na tleh, jaz sem sedela poleg nje in 'bila z njenimi močnimi občutki', se je avtobus ustavil, sredi glavne ceste. Vrata se odprejo, gospod šofer me prijazno vpraša, če je vse v redu. Ali potrebujem pomoč. Vdano sem mu povedala, ne, ne hvala. Tole moramo pač pregurati. Sem pa poklicala Gašperja, zdaj pa že nujno rabim tisti dodatni par rok in nog, postaja temno, hladno in vlažno. Demokracija je spet umrla, Gašper je vrgel trmastega in glasnega otroka čez ramo, jaz sem pa razočarana in izmozgana vlekla za sabo vse ostalo. Potem pa potrebovala kar nekaj časa, da sem si spet upala it nekam sama z njo, ker je očitno ne obvladam. Philippa Perry ne govori o teoriji, ampak o osebnih izkušnjah. Tudi jaz draga moja, tudi jaz.

 

Da pa nisem popolnoma čez les in si dejansko želim vzgojiti čustveno inteligentnega otroka, bom obrnila list in pokazala na drugo knjigo, ki ne govori o vzgoji, govori pa o lastnih čustvih, kako jih prepoznati, predelati, sprejeti in z njimi uspešno živeti. Znanje pa je popolnoma aplikativno tudi na način vzgoje. Ker saj vemo, vedno so za vse krivi starši.

 

Knjigo je napisal Izidor Gašperlin z naslovom Čutim, torej sem! Ne govori o vzgoji, čeprav se tudi sam vrača v otroštvo, v temeljno človekovo potrebo po tem, da so njena/njegova čustva prepoznana, priznana, sprejeta. Pravilna dejanja jim torej le sledijo. Je tetrapevt, naš Gorenjski in o njem se iz prve roke slišala same lepe stvari. Lotila sem se branja. Ni lahko branje, naj začnem s tem. Še posebej, če se hkrati trudiš dati teorijo v prakso. Je moški, z moškim načinom razmišljanja, kar naprimer Šimleša s svojiim Ljubeznoslovjem pač ni. Meni, z mojo glavo in kulturno vzgojo, je to zelo svež pogled, na zvezo, na ljubezen, na romantiko, konec koncev tudi na čustva. V tem delu (poleg ima še dve knjigi o razmerjih) se predvsem osredotoča na odgovornost do sebe, lastnih čustvih. Na tebi je, na meni je, da vem, da zaznam, kako se počutim in se temu primerno tudi odzovem. Od mene kot odrasle osebe pričakuje odraslo dejanje, s tem da sprejema vso našo zgodovino, preteklost in način vzgoje. Ne gremo nasprotno, ker nam kaj ni bilo všeč. Ne kažemo s prsti, ker konec koncev vsak dela po svojih najboljših sposobnostih. Na neki točki pa je vendarle čas, da odrastemo in se spravimo v red. Meni je njegov način blazno všeč. Direkten, ne preveč abstrakten, kljub pojmom, ki se jim pač ne more izogniti. Tudi z njim se ne morem strinjati na vseh točkah, vendar na koncu tunela vidim zanimivo debato, ki bi jo z njim lahko razvila. O marsičem. To je nekaj, kar bi z nemalo truda, vendar možno, v prakso dala tudi v naše vsakdanje življenje. In predvsem vzgojo, prioritete so pač prioritete. 

 

Tudi pri Gašerlinu bom zaključila z nekaj njegovimi mislimi, za pokušino. Za več preberite sami, ali pa se obrnite name na debato. Je bom vesela. 



Razumljivo in pričakovano je, da bo otrok svoje 'čustvene odpadke' odlagal pri starših in jih bodo ti predelali namesto njega. Skozi ta proces se jih bo počasi naučil zaznati, razumeti sporočilo in jih na ustrezen način predelati. Povsem nesprejemljivo pa je, da starši svoje nerazrešene čustvene vsebine prenašajo na otroke. Četudi to počno nezavedno. Zato na predavanjih o vzgoji otrok vedno poudarjam, naj se starši vsaj toliko kot z otroki ukvarjajo samo s sabo. Ko bodo pri sebi naredili opazen korak naprej, se bo ta zelo hitro odrazil pri otrocih. Otrokom ne moremo dati tistega, kar želimo, ampak samo to, kar smo.

 

Drugi delujejo in vplivajo na nas v sedanjosti, nekateri celo iz preteklosti. Razmejitve od drugih in njihovih pričakovanj so začetni in nujni ukrep za povrnitev volje in zaupanja, da zmoremo. Ko drugim, naj jih imamo še tako radi, postavimo meje, si ustvarimo varen prostor in prepotreben mir. Naše telo, misli in čustva to potrebujejo, da si oddahnejo od drugih. Želje, morda sprva čisto majcene, se bodo začele prebujati. Še tako nepomembne, za nas so ključne. Na njih se bomo naučili, kako želje korak za korakom uresničevati, si vračati vero, da smo do njih upravičeni, in prepričanje, da smo si jih sposobni izpolnjevati. V razmejenem varnem prostoru se bodo vsiljene želje in potrebe začele umikati pristnim. Motivacija in volja se bosta prebujali sami od sebe, ker ne gre več samo za posledico misli, ampak predvsem sproščenih čustev. Volje ne krepijo dejstva in dokazi.

 

Strategije so rezultat naših genov in minulih izkušenj. Še vedno se krešejo mnenja, kakšen je vpliv enih in drugih, kar niti ni tako pomembno. S tem, kar smo dobili in česar smo se naučili, moramo nekako shajati: obdržati in razvijati dobro, ukinjati in rahljati slabo. Toda - kaj je dobro in kaj slabo? Temeljnemu iskanju ravnovesja, s katerim se želimo znebiti neprijetnih napetosti, stoji nasproti druga sila, ki nas žene, da uresničimo svojo bit in se naučimo izraziti, kar smo. Na začetku je ta sila prijazna in popustljiva. Z leti pa kot bi začela izgubljati potrpežljivost in razumevanje za našo željo po ravnotežju brez napetosti. Še manj potrpljenja ima za naše škodljive vzorce. Na koncu nas postavi pred izbiro: pot razvoja ali status quo? Slednje se mi zdi enostavneje, konfliktov s sabo in drugimi je na prvi pogled manj. A resnica je drugačna. Konfliktov je vedno več, samo videti jih nočemo. S strategijo slepote in samozavajanja jih lahko še nekaj časa 'uspešno' pometamo pod preprogo.

 

Odgovornost ima poenostavljeno gledano tri stopnje. Prva je, da se zares zavemo, da smo odgovorni za vse, kar čutimo, mislimo in počnemo. Druga, da smo se večino budnega časa sposobni zavedati tega, kar čutimo, mislimo in počnemo. Zadnja stopnja je, da se naučimo upravljati s svojimi čustvi, mislimi in vedenjem naa način, ki nam koristi in nas pelje do želenih rezultatov. Kako vam gre s sprejemanjem tega, da ste odgovorni celo za misel, ki se vam je utrnila v tem trenutku?

*

Ne vem, kako je z vami, ampak sam spadam bolj v drugo skupino. Ker sem se prvo polovico življenja doživljal precej zavoženega, mi je tako določena odgovornost prinesla novo svobodo. 

*

Težave s odgovornostjo imajo dve plati. Eni se odgovornosti izogibajo, drugi si je nalagajo preveč. 

 

Za obvladovanje svojega življenja in odnosov je ključnega pomena, da pravilno zaznavamo želje in potrebe ter se ustrezno odzivamo nanje. To pomeni, da ohranjamo stik s sabo in s svojim telesom, tudi ko smo v stresu zaradi pritiskov vsakdanjika. Ne vsako sekundo, tudi minuto ne, samo dovolj pogosto, da so potrebe pravočasno in brez škode zadovoljene. 


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.