Vzeti dih

Published on 16 December 2020 at 19:05

zadnje čase ne morem dihati. lahko diham notri, doma. na varnem. zunaj ne morem. ne morem ven v naravo, ves čas me je strah. ne morem v trgovino po hrano, po sladoled, ko mi zadiši. ne morem se peljati na lepše, na kavo, čaj, kaj močnejšega, sedeti na toplem ob oknu in strmeti ven na ulico, malo brati knjigo in malo brati ljudi, ki se sprehajajo mimo. ne morem uporabljati domišljije na drugih, lahko jo uporabljam le na sebi. 

 

končno mi je dovoljeno biti sebična. končno lahko razmišljam le o sebi. končno se lahko pogovarjam, družim, preživljam minuto z minuto le sama s sabo. vse ostalo mi vzame dih, mi vzame sapo. 

 

čuden je ta, dih. vdih, izdih, nekaj vmes. zrak, ki ni nič, ampak toliko. brez njega me ni. ni nikogar. mogoče bomo zdaj končno dojeli, da brez zraka ne obstajamo. no, brez diha ne obstajamo. 

 

velikokrat se reče, da je vzela svoj zadnji vdih. saj se tako reče, ne? vzeti dih. 

 

prenehati dihati. to počnemo, pa vendarle ne. to se počne samo od sebe. dihanje. zadnji dih pa je vzet, namenoma, aktivno, z mojo vključitvijo. no, z njeno vključitvijo. 

 

nekaj je na tem dihu. 

 

otroci nenadoma prenehajo dihati. 

ogenj večkrat jemlje sapo ujetim, kot jih ujame žive; drevesa, živali, ljudi, domove. 

bolezen napade pljuča, mnogi, premnogi končajo kot žrtve, ko ne morejo več dihati. ko ne morejo več vzeti diha. 

svoj zadnji dih je vzela ob enih popoldan. 

 

ta dih mi sledi vsepovsod. samo takrat ne, ko se lahko zaposlim. ko imam preveč opravka z mislijo, da se ukvarjam z drugimi, pa se v resnici ukvarjam sama s sabo. takrat, ko mislim, da sem sama s sabo, se v resnici ukvarjam z drugimi. 

 

pomanjkanje zraka, strupen zrak, me je končno prislil, da sem se umaknila pred vsemi, pred svetom. pred ljudmi, kraji, prostori. celo živali se bojim. ptičev. pa mačkov in psov. vedno sem jih bila vesela, zdaj ne morem več vedeti, kaj so nazadnje vlekli vase skozi nos. mogoče jim je dišalo, pa je bilo strupeno, mogoče niso vonjali, ker je bilo v resnici še bolj nevarno.

 

tudi vonj je vdih. vonj mi sledi že veliko dlje, ta obsedenost traja že več let. nikoli nisem pomislila, da je tisto kar voham, prišlo od nekje drugje, od nekoga drugega. je to kot izdih? tudi če ne pride skozi nos, usta, če pride skozi kožo, pa lahko pride skozi nos, čutim v ustih, v grlu. ves čas jemljemo in ves čas dajemo. vse je dih.

 

nekaj je na tem dihu. končno lahko diha. ko smo se mi ustrašli za svoj dih, je ona lahko spet zadihala. ko smo si prekrivali slab dah, je razširila pljuča. kako naj dihamo skupaj? samo skupaj lahko jemljemo vsi hkrati, skupaj.

Zgodbo sem napisala v časih, ko sem prejokala cele dneve in noči, brez dobrega razloga. Ko sem se borila na način, ki me je prepričal, prestrašil, da se zjutraj pač ne bo več zbudila. Da se vožnja ne bo končala, nekje se bo pač ustavila, tako kot najini življenji. Bilo je temno, uspešno sem se preborila, tole besedilo je fikcija, a ena pomembnejših točk na poti k ozdravitvi. Nisem še tam, še malo ostanka močvirja kaplja z mene, a nisem več pod vodo in svobodno se premikam korak za korakom.


«   »

Add comment

Comments

Katja
5 months ago

👏👏👏