Dovoliti si voditi

Published on 31 December 2020 at 11:30

Meditacija - ko se pustim voditi nekomu drugemu. Ko poslušam, in samo poslušam. Naredim točno to, kar mi rečejo, brez najmanjšega dvoma, lastnih misli, upora, izboljšav, sprememb, povezav, razumevanja, sklepanja, vprašanj. Predvsem zadnje, da ne postavljam preveč vprašanj. Profesorji so me imeli radi, postavljala sem vprašanja, včasih debatirala in odgovarjala, sem in tja celo nasprotovala in dvomila. Se mi je pa zgodilo (žal ne samo enkrat ali dvakrat) v vsem času trajanja mojega izobraževanja, da so ustavili mojo poplavo vprašanj. Ker je bilo preveč, ker je bilo preveč zakomplicirano, čisto drug nivo, ker bi preveč zašli s teme predavanja, ker smo bili omejeni s časom in prostorom, ker sem zgrešila z vprašanjem. Mnogo razlogov. Dejstvo je, da na predavanjih, kjer nisem imela komentarjev ali vprašanj, nisem sodelovala. Največkrat nisem niti hodila, ker mi je bila izključno potrata časa. Takih ni bilo veliko, pa še te sem verjetno po hitrem postopku zamenjala za nekaj drugega. Seveda sem občasno tudi tiho, sedim, z odprtimi usti, tudi to se je že zgodilo. 

 

Zares uživam samo takrat, kadar sem sama. Eden najljubših dopustov je bil, ko sem se morala sama vračati, 10 ur vožnje domov, vmes pa še trajekti. Ali letalo v Sydney, pa nazaj v Slovenijo, spet Avstralija, spet nazaj domov. Ali Škotska, pri 17, sama, pa še prespati je bilo treba nekje na letališču z vso prtljago. Niti malo me ni bilo strah, nisem bila živčna. Bila sem zbrana, bila sem pripravljena, bila sem budna in osredotočena. Užila sem vsak trenutek. Razen, ko sem na enem letu prebrala celo Caponejevo knjigo, potem se preostanek izogibala čudaškega soseda, z dolgimi črnimi lasmi, črnimi zobmi, ki mi je nenehno ponujal neke bonbone, ni pa znal niti besede angleško. 

 

Ne maram se prepustiti. Zato ne plešem v paru, ever, sploh. Še moj me komaj pripravi do tega, še to me samo vrti in meče, da se hihitam na ves glas. Tukaj se konča. Rada delam stvari po svoje. Rada študiram, se učim, brskam za informacijam. Ko nečesa ne vem, je to zelo zelo vznemirljivo, všeč mi je, da mi polno energije in zagona, ker vem, da se bom kmalu učila in tudi naučila nečesa novega. To obožujem. Dokler to lahko počnem po mojih pravilih. Po možnosti preko besedil, mogoče vnaprej posnetih videih, ki jih spremljam, ne da hkrati izpostavim tudi sebe. Čim manj vpletanja drugih ljudi, to bi bilo idealno.

 

Več kot jasno je, da se o meditaciji lahko vsega naučim sama, v dokaj hitrem in enostavnem postopku. Sploh ker nekaj podlage imam, nekaj čisto osnovnih temeljev in smeri je že postavljenih.

Skratka. Odločila sem se meditirat. Ne. Odločila sem se postati malo bolj zavedno prisotna, spremljat, se lotevati z malo več namena, zavedanja. Vključuje gibanje - koliko se gibljem, kako se gibljem, neka rutina, neke minimalne zahteve za vsak dan, število korakov pa kakšna pametna (ali semi-pametna) ura. Norveščina, branje. Hrana, dovolj je čokolade na hitro zmetane v usta, dovolj je cincanja, kaj naj zdaj delam za kosilo, pa metanja vsega po vrsti v nakupovalni voziček, samo zato, da na koncu nikakor ne pridem do pametne kombinacije. Nočem postati obsedena, samo z novim letom se želim osredotočiti na tukaj in zdaj, ki me lahko pripeljejo do srečnejšega, bolj zdravega, mirnega, pozitivnega jutri. Navado lahko spremenim samo tako, da se nanjo najprej spravim namensko. 

 

V vsem tem sem se odločila za meditacijo. Sem že doživela nekaj takega kot: ti samo dihaj, pojdi dalje. Sprehodi v naravi s slušalkami v ušesih, vožnja z avtomobilom (najljubša možna vrsta meditacije zame), mogoče bom v prihodnostit spet samo ležala v kaki temi, poslušala zvoke dežja, nekoč, ko bom imela miren kotiček pod streho. 

 

Šla sem korak dlje. Naložila sem si aplikacijo. (Vem ja, čisto nezaslišano, kako sem napredna, tega se pa res še nihče ni domislil. Sem pred svojim časom, kaj naj rečem.) Preizkusila aplikacijo. Dala vse svoje podatke, odgovorila na vprašanja, brez predsodkov poslušala prve tri (začetniške) minute in naredila točno to, kar mi je glas rekel. Po treh minutah sem se počutila, kot da sem se končno spet, prvič po več letiih (!) spet prebudila sama od sebe, po dobro prespani noči. Prebrskala sem aplikacijo in hitro naštudirala zaklenjene dele. In njihovo ceno. In se odločila, da je vredno. Plačala, se zavedala do preklica, da bom plačevala tiste 4 evre na mesec za neomejen dostop do vseh vsebin. Aplikacijo imam štiri dni, že zdaj sem dobila svoj denar večkrat povrnjen. In kot se rado zgodi s kakšno res prijetno stvarjo - več kot je delamo, bolj nama je všeč, več je želimo. Tri minute je nič časa. Včasih rabim več kot to, da izklopim budilko. Ali najdem očala. Copate. Se primajem do kopalnice. 

 

Zdaj me zbudi  budilka, ob 7 zjutraj. Potrebujem kakih 15 minut, da se spravim iz postelje. Umijem zobe, polovim mačke, jih nahranim, vmes mi povre voda, da si naredim svoj kao-kofe. Potem meditiram. Tri minute poslušam, diham, ne razmišljam. Se 100% predam nekomu drugemu v vodenje. Bolj kot dihanje in meditiranje, je to zame večja novost in izziv. Predati se v slepo vodenje. Ponovim še nekje sredi dneva, včasih dvakrat - enkrat samo zvok in vibracijo, drugič vodeno meditacijo. Ponovim vajo zvečer, umirjanje, sproščanje, večerno pretegovanje. Tri minute časa ni nič. Ampak uf, se pa pozna.

 

Pustim se voditi. Bolj kot mirna glava cele tri minute, je zame to ogromen dosežek. Krasna lastnost, na katero sem vedno bolj ponosna in komaj čakam, da vidim, kam me bo pripeljala v naslednjih 12 mesecih.


Srečno novo leto! Naj bo leto 2021 polno globokih vdihov in izdihov, sproščanja, umirjanja, pomirjanja. Predvsem naj bo leto vodenja in zaupanja. Zaupanja v druge, zaupanja v nas same, v prihodnost in v trenutke, ki štejejo.


«   »

Add comment

Comments

Anja
7 months ago

Mimogrede - aplikacija je Balance. Zastonj download in več kot dovolj zastonj dostopne vsebine.

Res postaja moja zelo dobra prijateljiica po zelo hitrem postopku!