Leto dejanj

Published on 6 March 2021 at 11:30

Na začetku letošnjega leta se je ponovil priljubljeni hešteg. #toletobomoje. Prisoten je bil v izzivih, prisoten je bil pri prodaji, postavljanju ciljev vse od prehrane in obvezno perfektnega videza našega dobrega, starega, izmučenega telesa. Bil je povsod. Včasih mu je sledil drug hešteg. #česiupaš. Osebno sem ga raje dodajala skupaj z #čeneboprejkonecsveta. Raje nisem izzivala usode, sem pa več kot pripravljena stisniti do konca, ne bom obupala, tudi če bo letos res konec sveta. Ker nikoli ne veš in upanje umre zadnje. Besednih zvez primernih za posluha polne lojtrice je čez glavo. 

 

Znotraj enega od teh izzivov za moje leto, sem naletela na obvezno branje Napoleona Hill. Saj veste, tistega, ki te naredi milijonarja, ki deli svoje nasvete že od tridesetih let prejšnjega (!) stoletja, praktično brezplačno, samo v knjižnico moraš biti včlanjen. Bil je eden prvih, ki je spodbujal zakon misli ter njihove magnetne sposobnosti. Privlačiš to, kar si misliš. Če karikiram, zamisli si, da v rokah že imaš dva milijona evrov. To si misli vsak dan, vsaj dvakrat, najbolje kar trikrat. Ampak moraš iskreno misliti, iskreno verjeti, predstavljaj si, da ta denar že držiš, čutiš, vonjaš, slišiš tisto papirnato šumenje, ko s prstom hitro drsiš po njegovem robu. Potem je samo še vprašanje časa, kdaj boš ta denar tudi imel. Podobno je govorila potem Byrne Rhonda v svoji Skrivnosti, najbolje jo razloži Šimleša, v bolj kot ne katerikoli knjigi. Pove, da je prava skrivnost v načinu razmišljanja, v mindsetu, ne v tem, da denar dobi noge in magično priteče k tebi v naročje. Strinjam se z njim sto odstotno. Kadar vidiš samo slabo in samo nesrečo, ni važno, kaj se ti dogaja, važno je, kaj vidiš, da se ti dogaja. In izkoristiš to, kar se dogaja okoli tebe. V osnovi se strinjam, dobrim, srečnim, pijancem in otrokom, pa tudi Bog rad pomaga. 

Določene misli Napoleona Hilla so me presenetile, ker so bile tako iskrene in pravilne in točne že skoraj stoletje nazaj. Ena izmed njih je problem šolstva, ker svojih potomcev ne pripravi na praktično delo, temveč jih ujame v neke čudaške zanke teorije, iz katerih se lahko izvlečejo le nekateri. Tu sem dobila precej navdiha, kaj bi rada počela v življenju. Odkrivala, pripravljala sebe in druge družboslovce, ki nekako ne vemo, kam se obrniti, za to, da vso svojo brilijantno in več kot potrebno teorijo damo v prakso in mogoče svet spremenimo na boljše. Tudi tukaj bo upanje umrlo zadnje. Poleg teh zanimivih misli sem naletela na kakšna poglavja, ob katerih sem se od neumnosti krohotala do solz. Celo poglavje je naprimer namenjeno petju slavi veliki Ameriki. Zakaj je v Ameriki, Združenih državah Amerike, tako zelo super in najboljše? Dobro, v tistem obdobju si zares ne bi želela živeti v kaki Nemčiji ali bognedaj, na Balkanu. Razlogi, ki jih našteje, pa so preveč banalni, da bi jih lahko jemala resno, tudi takrat. Moj najljubši je namreč ta, da so ženske lahko za dokaj razumen finančni vložek ves čas urejene od glave do peta. Nikjer ni omenjenega brezplačnega šolstva, zdravstva, socialne pomoči vsaj v osnovni obliki. Ampak ej, frizer je pa res dokaj poceni. Če ne bi vedela bolje, bi si mislila, da se šali, pod prisilo je moral spisati to poglavje, in se je odločil, da bo sporočilo dovolj jasno zakodiral znotraj besedila, tako rekoč med vrsticami.

 

Z idejo do bogastva! ni moja prva knjiga za samopomoč, navdih o pozitivnih mislih, boljše partnerstvo, kako do bogastva, kako vzgojiti uspešno podjetje, itd. Danes v tem ni več nobenega sramu, torej jih lahko prebiram kot po tekočem traku. Kar praktično tudi počnem. 


Vendar sem v letošnjem letu - letu 2021, da ne bo pomote - naredila eno samo malenkost nekoliko drugače.

 

Moja miselnost vedno išče vzorce, v družbi, pri posamezniku. Učim se njegovega jezika, jezika družbe, deluje na nek princip, na nek način. Naučiti se moram logiko, potem bom lahko delovala 'normalno'. Potem bom razumela. Vendar se nikoli, vsaj v večini primerov, ne posvetim dovolj podrobnostim. Navodilom. To se v praksi pozna pri ocenah. Napišem seminarsko o knjigi, totalna zmaga. Se napiflam za izpit? Več kot dobro, ne bo pa niti blizu zmage. Ker se ne osredotočim dovolj na podrobnosti, ker za to ni potrebe, to tako ali tako pozabiš in greš gledat, ampak začutiti teorijo, miselnost, razumevanje, to je ključ, ki odpira vrata sveta. Kaj mi torej pomaga moj kup prebranih knjig, od katerih bi do sedaj že zagotovo morala biti neskončno bogata? Lahko debatiram, lahko razumem. Lahko si pomagam sem in tja, pri kakšnih odločitvah, pri sekiranju - v tem naravnost blestim. Lahko dajem nasvete, tudi to počnem z neizmernim užitkom, koliko sem dobra v tem, je pač drugo vprašanje. 


To leto bo moje, sem se odločila, ko sem v roke prijela Hillovo gigantsko knjigo. Za katero se je na koncu izkazalo, da je dodatek večji kot sama osnovna, glavna vsebina. Okej, naj jim bo. Tokrat to mislim resno. Kako si lahko to zagotovim? Da mislim resno, namreč? 

 

Da se ne bom učila še ene teorije, iz katere v praksi potegnem le tiste malenkosti, ki niti meni niso dovolj pomembne, da bi si jih zapomnila? 

 

Delala sem si zapiske. Vredu. Bolje kot nič, čeprav tudi to večkrat počnem. Ne, ker bi jih ponovno brala, ampak ker rada pišem, z roko, svinčnikom, na list papirja. Šla sem še korak dlje. 

 

Dovolj je teorije, treba je dati stvari v prakso. Ne samo, da sem vse prebrala, dejansko sem naredila vse, kar mi je naročil. Zapisovala sem si želje, ideje, korake. Ne gledam se v ogledalo, to je res. In sem obupala z vsem tem dokaj kmalu. Mogoče mi to ne govori v prid, sem pa dvignila prakso na drugo raven. 

 

Moram delati za ta denar, ki ga hočem imeti v rokah. Ne, ker prej nisem, ampak ker ne sme več vse ostati v moji glavi. Kar prejmem iz knjig, moram dati naprej. Moram učlovečiti, obleči v kosti, meso, kožo, dodati trepalnice, obrvi, vse, tudi najmanjše malenkosti. 

 

Zato vztrajam s tem blogom, je moj način, da se držim, kar si obljubim, je moj način, da rastem naprej, da gledam naprej, da ostajam pozitivna. Sama teorija mi letos, v tem letu, ki bo moje, ni več dovolj. Hočem oprijemljivo, magnetne misli, ki privlačijo dobra dela, materialne dobrine in ne vem kaj še vse iz vesolja, ne bodo več dovolj. 


Veš kaj? Deluje. 

 

Idej imam vedno več, ne samo teoretičnih, tistih nekaj, ki bi lahko rešile svet, a meni osebno koristijo bolj malo. Zares sem bolj pozitivna, zares se bolj cenim, zares sem bolj osredotočena na prihodnost. 

 

Še več. 

 

Svojo prihodnost vedno bolj držim v lastnih rokah. Ne tavam v temi, ne vrtim se v krogu, brez usmeritve. 

 

Počutim se močnejšo. Bolj ustvarjalno. Bolj umirjeno. Bolj samozavestno. 

 

Tista dva milijona bosta hitro moja, kar počakaj. Dosegla ju bom z delom, uspešnostjo, dejanji, več kot odličnimi idejami. 

 

Pa naj ima Napoleon Hill prav, ali ne. 


#toletobomoje #letodejanj #čeneboprejkonecsveta


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.