Korak nazaj za naprej

Published on 19 February 2021 at 11:30

Dobrodošli nazaj, med tihe dnevniške zapise. S to temo se javljam tretjič. Odgovarjala sem na vprašanja, ki se pojavljajo v Quiet Journal, ki ga je uredila Susan Cain, avtorica knjige o introvertizmu s slovenskim naslovom Tihi. 

 

Razmišljati sem morala o načinih, na katere se izraža moj introvertizem in kdaj sem bolj ekstrovertna. Ljudje smo si različni, introvertizem pa je lestvica po kateri se premikamo skozi življenje, situacije, niti dva dneva zapored nista nujno na isti točki. Ko odraščamo, smo vedno bolj introvertni, vedno bolj cenimo mirne večerje s samo bližnjimi prijatelji, ki bi marsikaterega najstnika pahnile v globoko nesrečo. Ni samo starost tista, ki nas spreminja, tudi okoliščine igrajo veliko vlogo. Dnevnik vpraša - v katerih situacijah se obnašam kot introvert in v katerih se obnašam kot ekstrovert? Že od prejšnje objave na to temo (Vse najboljše meni) vem, da se velikokrat silim v ekstrovertno govorjenje, kadar sem med ljudmi. Bolj kot mi bo neprijetno, večji pritisk bom izvajala sama nad sabo. Introvert sem potem, ko se povožena in izmučena vržem po tleh, postelji, na fotelj in potrebujem samo mir in tišino in knjigo, lahkotno, ki me potegne, samo da malo umirim možgane, misli, glavo, vse mi divja in pleše, znotraj in zunaj.

Dnevnik vodi misli še naprej - kako sem se spremenila v zadnjih petih letih? V petih letih sem naredila en ogromen prestop z dvajsetinnekajletnice, študentke, na odraslo, odgovorno, zaposleno (občasno), mati, priključeno partnerju, s kreditom za hišo, leasingom za avto, goro umazane posode in nenehnim pranjem oblačil. Resno, kako je lahko toliko oblek, ki ves čas zahtevajo stroje?? Tista prej sem si mnogo bolj všeč. Bolj sproščena, bolj zabavna, ki si je želela, da bi lahko odložila umazan kozarec samo za sekundo in ga ne pospravila TAKOJ. Rada sem imela svoboden čas, kljub polnemu urniku sem skakljala naokoli in to mi je bilo všeč. Več ljudi, več aktivnosti. Zdaj sem samo utrujena od samega življenja. Res postajam vedno večji introvert. 

Introvertni otroci se ponavadi znajdejo nekje na obrobju. Ne silijo v center kroga, tudi če si želijo, ne znajo. Ni jim prijetno, naredijo napako, ki jo ravno zaradi introvertizma še bolj globoko občutijo. Introvertne otroke se hitro prepozna, če veš kje gledati. In ne, introvert ni enako sramežljivemu, boječemu. Zadnje današnje vprašanje je bilo, kdaj sem se kot otrok počutila izrinjena na rob? Ali sem si želela biti del igre, ali sem bila srečna, ko sem lahko samo opazovala druge? Kot otrok sem bila drugačna. Recimo. 

 

Še vedno sem brala pozno v noč. To so moji najmočnejši spomini. Izgubljanje v glasbi, prevajanju besed še preden sem znala pisati in brati. Spomnim se stola, poletne noči, zelenja nad glavo, ko sem se sama naučila brati. Imela sem jih kar nekaj s sabo. Spomnim se prvega pograda (imela sem ga nad omaro, ker je bila prva moja moja soba čisto majcena). Nočne lučke v obliki duhca in knjig, ki sem jih požirala. Kako sem se lahko umirila in sprostila, napolnila ob tistem branju, tistih večerih, ko je svet utihnil in so vse luči, razen minimalno potrebne, zaspale. Tega sem potrebovala veliko več kadar sem se več družila, kadar smo imeli šolske izlete. Zbujala sem se prva, zato da sem lahko poslušala glasbo v tišini, ali zaspala zadnja, z istim namenom. To je že od nekdaj tako in o tem se nisem nikoli spraševala. To me je napolnilo, to je bilo samo moje, zato da je bilo vse ostalo lahko naše. Zdaj ta mir za glasbo in branje potrebujem še bolj. Ves čas. Vsak dan. Ne zdržim več en teden brez pavze. Nikoli, ampak res nikoli, se nisem počutila, kot da sem na robu, kot da kaj zamujam. Ne, ker bi bila ves čas v centru, ampak ker sem rada počela, kar sem počela. In ves čas sem imela občutek, da imam svoja dejanja v lastnih rokah. Delala sem to, kar me je v tistem trenutku mikalo (tako kot to zdaj pridno, glasno in VZTRAJNO počne moja mala dveletnica, bogsenasusmili). Če sem hotela opazovati, sem opazovala. Nisem bila odrinjena, bila sem v drugačnem centru, v lastnem centru. Počutila sem se udobno, zdravo, samozavestno. Na tej točki sem prišla do ključnega vprašanja tretje teme. 

 

Zakaj mi zdaj tako zelo manjka samozavesti? Zakaj me moti dajanje ekstrovertizma od sebe? Zakaj si tako s težavo vzamem tisti trenutek zase, da zadiham? Zakaj se opravičujem, ker se postavljam v lasten center? Ne, da bi bila sebična, a da bi lahko upoštevala celotno sliko. S to pavzo bom srečna, zadovoljna, umirjena. Iskrena do sebe, iskrena do tebe, pristna. In na tak način ti zagotovim, bom najin odnos trajal dlje. S tem ni nič narobe. Prav je, da to vem in prav je, da si to vzamem. 

Počutim se malo izgubljeno, vedno sem vedela, kaj hočem, zdaj pa kar naenkrat ne vem ne levo ne desno. Zato si ne vzamem, zato sem tiho in trpim in se kaznujem in posledično kaznujem druge. Ker nimam več samozavesti, da bi si vzela, kar potrebujem, da bi se postavila na center in gledala veliko sliko. Ne vem, kam naj pogledam. 

 

Pred tem zadnjim vprašanjem se je pojavilo neko drugo, ki mi je hkrati (nevede) ponudilo odgovor. Kateri trije faktorji mi lahko pomagajo, da se bom počutila bolj samozavestno, kadar bom v situaciji nasprotni od moje (introvertne) narave?

 

Izbrala sem te tri: 

◊ bodi zvesta sama sebi

◊ POSLUŠAJ, POSLUŠAJ, POSLUŠAJ

◊ ne plavaj s tokom, povej svoje misli. 

 

Mogoče si na trenutke na prvi pogled nasprotujejo, a prisežem, da se ne. Moram biti zvesta, moram se obnašati, kot se počutim. Brez siljenja v velike govore, ki nikogar ne zanimajo. Brez glasnosti in poskakovanja, če mi ni do tega. Poslušaj okoli sebe, kaj ti govorijo? Bodi odprta, sprašuj vprašanja, spoznavaj. To je zame ena od lastnosti, ki mi energije ne odvzame toliko kot govor. Firbec. Povej mi kaj o sebi. Daj ideje, prva. Vzemi pobudo, zakorakaj. Povej na glas, začni brati skrita nekje, podji na sprehod sama. Povabi na sprehod tistega, ki ga želiš. Vse se da, če si zvesta sebi, če poslušaš okoli sebe in se ne bojiš narediti prvega koraka v smer, kamor te vleče. 

 

Mogoče na tak način spet ugotovim, kam gledati. Kaj si želim. Kako dobiti nazaj mojo dobro staro otroško neomejeno samozavest.


Kaj pa ti? Katera je tvoja narava? Kdaj ti je neprijetno in kaj lahko narediš, da izkoristiš občutek neprijetnosti? Da poudariš svojo naravo, se odpreš in pokažeš v vsej svoji pristnosti.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.