Iskreno kontroverzno o številkah

Published on 15 May 2021 at 11:30

Danes smo 2. maja. Že nekaj časa imam v mislih tole objavo. Pa se spreminja dejanski kontekst, moja situacija, moje želje, odločnost, številke načeloma kljub trudu in želji ostajajo iste. 

 

Grem povedat naravnost. 

 

Ko sem se sredi januarja 2012 vrnila v Slovenijo, je tehtnica kazala 49kg. Moja višina že nekaj časa pokaže 169cm. Indeksov telesne mase ne znam računati, to namesto mene dela aplikacija. Trenuton je povezana z mojo pametno tehtnico, ki vztraja pri tem, da sem dehidrirana, imam premalo proteinov in preveč maščobe. Maja 2018, ko sem stala v sprejemni pri zdravniku, ki mi je minuto nazaj potrdil nosečnost, je tehtnica pokazala 68kg. Zgodilo se je življenje. Začela sem jesti normalno in nekako se je teža dvignila, če se spomnim v prvem letu vrnitve na 55, 56? Če prav zastopim ITM je bilo to idealno. NIKOLI, ampak res nikoli v življenju se nisem trudila za postavo, hujšanje, itd. V osnovni šoli sem bila mala in drobižkena, skorajda so mi pogledali čez prste, ko je bilo treba odteči tisti kros. Potem je prišla gimnazija in meni na največje presenečenje, jaz odlično tečem. In rada tečem, in dobro tečem. Tako zelo dobro, da mi je profesorica športne skoraj pogledala skozi prste za vse ostale malo bolj nebogljene in nepravilno izvedene športne dejavnosti. Od čokolade sem živela odkar se spomnim, menda to teče v družini po materini strani. Poleg čokolade jem (tudi že od nekdaj) ogromno makaronov (to je po očetu), tudi McDonalds mi je dokaj domač. Nikoli nisem gledala na uro, nikoli se nisem obremenjevala, kaj jem. Nikoli se nisem počutila dobro, če sem jedla zajtrk. Vsaj uro, dve potrebujem, da se zbudim, še bolje je malo dlje, preden pojem. Kava ni hrana. Če jem zajtrk, sem zanič cel dan. Slabo mi je, ves čas bi nekaj jedla, sem lačna a nažrta istočasno. Katastrofa. Ko sem živela doma, je tak način nekako šel skozi, ne brez prepirov. Zbudila sem se, gledala v luft in potem ob solidnih 12ih jedla kosilo. Odlično.

 

Da moram paziti na večerjo, sem ugotovila v Avstraliji. Tam sem večkrat kot ne jedla daleč po 11 zvečer, ko sem zaključila in prišla domov. Večinoma nezdrava hrana. Posebej radi smo imeli pico. Moja najljubša je imela neko oranžno, minimalno pekočo omako, na kraj pameti mi ne pade, katera je to bila. In papriko. Paprike nisem marala niti vonjati, potem se mi je spremenil okus. V Sydneyu sem postala s papriko dokaj obsedena. Žal sem, če sem jedla mojo najljubšo pico v tako pozni uri, čutila posledice. Ne, nisem se zredila, ne imela napihnjenega trebuha, zgage, zabasana tako ali drugače. Lahko bi rekli, da sem slabše spala, a tudi to ni najbolj točen podatek. Imela sem čudaško čudaške sanje. Že tako sem si precej domača s čudaškimi sanjami, ponavadi jih ne znam niti opisati, ker so tako drugačne od našega realnega sveta, da za moje sanje pogosto ni besed. Po pici so bile tako posebne, da si počasi nisem več upala jesti. Zvečer namreč. Zjutraj sem tisti kos pice z veseljem pogrela v mikrovalovki in jo imela za zajtrk. In imela potem uničen dan, ker sem jedla prezgodaj.

 

Nazaj v bolj današnji čas. Ko sem dobila prvo redno službo, pisarniško, valda, sem vstajala bolj zgodaj, spila kavo na poti in bila sestradana, še preden sem se po običajnem ritmu zbudila. Jedla sem sladkarije iz avtomata, ker še ni čas za malico in moram torej samo 'malo podpreti' tale moj nizek sladkor. Istočasno sem se preselila, šla sva na svoje v stanovanje. Po vrnitvi domov me ni čakalo zdravo kuhano kosilo, bila sem sestradana od tiste male malice in hitrega sladkorja, nimam ne potrpljenja, ne časa, skuhala sem makarone. Zaradi zgodnjega vstajanja nisem imela energije teči zvečer, to je bilo moje najljubše opravilo za uro 8-9 (začetek). Takrat je vse v meni vreščalo po teku. Tekla sem z najboljšimi rezultati, počutila sem se odlično in vedno sem bila enkratno izmučena, iztrošena. Tek ob drugih urah dneva je bil navadno trpljenje. V razponu nekaj mesecev sem popolnoma spremenila svoje navade. Približno takrat sem šla gor tistih dobrih 10kg.

Med nosečnostjo sem delala v centru Ljubljane, živela sem blizu centra, zjutraj tja, popoldan nazaj, vsaka smer je bila tam nekje okoli treh kilometrov. Zjutraj se mi je vedno mudilo, domov sem se vračala utrujena, mi je pa pasalo hoditi, ker sem spet, sedela. Nekako je šlo, ampak nosečnost naredi svoje, žal nimaš kaj. Po rojstvu sem zaradi tistega divjega dojenja hitro vse nabrano izgubila (ne me vprašati, koliko sem nabarala, ker 1) se ne spomnim, 2) sem rodila v 37 tednu, kar pomeni da za zadnji mesec, ko je šla kilaža najbolj gor, nimam številke, niti v spominu). Hitro sem bila nazaj na tistih 68kg, potem si omislila poceni pametno uro, da mi šteje korake. Ugotovila, da ni nekaj koristi od nje, če ne šteje korakov, kadar potiskam voziček, ker samo takrat dejansko delam korake vredne štetja. Ura je pač mislila, da se vozim. Leto po rojstvu sem kile spravila na številko 64. 

 

Danes, ko to pišem, jih imam 74. In pametna tehtnica mi zagotavlja, da sem prekoračila mejo zdravega indeksa telesne mase. Ogledalo in oblačila se s tem strinjajo, jaz nekaj trmarim, ampak iskreno, niti malo si nisem všeč, ne po izgledu, ne po zadihanosti, utrujenosti, slabem počutku, mehkem valovanju vsega, kar sem.


Zakaj odlašam s pisanjem te objave? Ker imam ekstra mešane občutke. Po eni strani se počutim, ko da me telo izdaja. Pa tako lepo sva skupaj hodila celo življenje!! Jup, čutim zloben pogled telesa, kako ne, nisva, jaz sem bila katastrofalna v tem razmerju. Samo srečko in nič drugega. Z načinom življenja, prehranjevanja sem upoštevala telo približno nič. Ko se je začelo odraslo življenje s službo, sem skrb za telo dejansko uspela spraviti v negativno.

 

Potem ko se takole sekiram, sem in tja vidim kakšno objavo na Instagramu, ki poudarja realno žensko telo, pa Sereno Williams, same mišice in celulit, ki bi prestrašil še mojega. Nekaj dni jem zdravo, grem na kakšen sprehod, potem spet padem nekam pod nivo normalnega sladkorja v krvi in jem čokolado. Ker se potem bolje počutim, ker sem utrujena, izmozgana. Delava od doma že od začetka, oba raven še nekaj štukava z nekimi hobiji, pisanjem, branjem in snemanjem, vrtci zaprti in naš otrok pač ni otrok za multitaskanje. Kava ne prime več, ne črni, ne zeleni čaj. Včasih zvečer zaspim s skodelico napol popitega še toplega zelenega čaja v naročju, ta ima name namočnejši vpliv. Coca Cola in čokolada, to potrebujem, da se kakšen dan sploh dvignem iz kavča/stola/tal. Iz postelje me ponavadi spravi vreščeč, ukazovalen in sem ter tja polulan otrok. To žal deluje samo enkrat na dan, ponavadi izkoristi že navsezgodaj, da nimam nič več motivacije za čez dan. Torej, nezdrava hrana, neko čudno, napačno in premalo gibanja, pijem izključno kavo in mine teden ali dva, da se spomnim, v resnici obstaja tudi voda iz pipe. Po takšnem vsakdanu so trije bolj produktivni, zdravi, optimalno za telo opremljeni dnevi kot pravi balzam tudi za dušo. 

 

Valda! Normalno, da se redim in se počutim slabo! Vsi po spisku smo pod stresom, če bi živela od solatke in sončne energije bi se redila, ker smo pod stresom. Minilo bo, paziti in spoštovati se moram te dni, trenutno smo vsi v nekem slabem obdobju, ni čas za solatke in skakljanje po zelenicah med rožicami. Ceni se, upoštevaj svoje telo in svoje potrebe. Še več, tudi tvoje telo je pod stresom. Nisi utrujena smo ti, tudi tvoje telo je. Kaj pa pričakuješ? 

 

Postanem tako osladno prijazna sama do sebe. Ko hlač ne spravim čez rit, hlače letijo nekam v kot sobe, niti približno se ne bom sekirala, zvijala, stiskala, komaj premikala, za koga? Za hlače? Ni šans. Moje telo je utrujeno. A me razumeš?


Ne bom več poslušala ne enega ne drugega. Ne idealnih teles, ne realnih teles. Nič od tega mi ne zveni prav. 

 

Realno telo podpiram, ampak zakaj se ne bi počutila dobro, lepo, zaželjeno? Zase, ne za druge? Brez pametne tehtnice, ki ti soli pamet. Brez navodil in primerjav. 

 

Jaz se primerjam sama s sabo. Za seboj imam nosečnost in deset let. Bom to dala v računico. Ampak tudi brez indeksa telesne mase se zavedam, da ni vse ok. Ne, ker sem (pre)debela, ker sem nezdrava. Tega mi ni povedal zdravnik (beri = avtoriteta), tega mi niso pokazale suhoparne številke in statistični podatki (vsemogočni bog, the data). To mi pove kratek dih, divjanje srca, bolečine po telesu. 

 

Kaj zdaj?

 

Nič, lotevam se samodiscipline na področju skrbi za telo. Zame nekaj novega. Omejeno čokolade in druge nezdrave hrane. Spet ne jem zajtrkov. Ne, ker je to popularno pri intermittent fastingu, ampak ker mojemu telesu to nikoli ni bilo všeč in tudi zdaj mu ni. Ne silim ga v ritem, ki bi ga moralo imeti. Spet ne jem večerje, sanjam še vedno kar nekaj trapastega, ampak zaspim umirjeno, ker sem bolj počasi ugasnem in ne prežvekujem več že z glavo na blazini. Tudi jutro lažje začnem, ko se naspi telo in želodec ne prebavlja. Pustim mi počitek, pustim mu tisto kavo in mirno jutro. Svoje telo dojemam kot sebe. Dovolj zanemarjanja. Jogo obožujem, že več let jo obožujem. Ni bilo časa za trening, ni časa za 45min vadbo. Okej, nardim 3 minute zjutraj in 3 zvečer. To lahko tudi v pižami. Ukradem si čas, ko lahko, grem na sprehod in hodim vedno hitreje. Rada bi spet tekla, ampak se ne bom gnala, ne bom gnala telesa, potrebuje čas, da se zaceli in pripravi, da bo v tem spet lahko našlo užitek. Poleg sprehoda moram prebuditi srce, da mi ga ne vrže ven, kadar pridem nadstropje višje. Kardio vaje, Popsugar fitnes na Youtubu, ampak ti so dolgi. Imam tudi 4min vaje, parkrat na dan. Da vzdržujem, da prebudim, da začnem. Bo tudi to obdobje minilo in bom spet lahko jedla normalno, zdravo hrano in ob neskončnem številu kav popila še kakšen kozarec vode. Žal se pri kavi moje štetje ustavi. 


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.