Kulturologinja sem.

Published on 30 January 2021 at 11:30

Zadnje čase se mi zdi, se vrtim okoli družbene analize, s tem mislim predvsem se vrtim tukaj. Nekaj je že zunaj, nekaj še bo. Po izobrazbi sem kulturologinja in na vprašanje kaj je to, težko odgovorim. Tudi profesorji kulturologi težko odgovorijo na enostaven, kratek način, brez razlag, brez teorij, zgodovine, primerjav. Kako torej zaposliti nekoga, ki je svoje znanje osnoval na tako težko oprijemljivem temelju? Za antropologe nekako že vemo, vsaj približno je beseda bolj v širšem obtoku, kot kulturolog. Vseeno, kje se lahko zaposli antropolog? Če že ne potuje nekam v Afriko, Polinezijo, na oddaljene otoke in tuje jezike, h kulturam, kjer nimajo računalnikov, telefonov, stranišča so še zunaj hiše? Mi vemo, ampak drugi ne, družba ne, delodajalec ne. 

 

Zakaj je delodajalec pomembna figura v tem vprašanju? Ker je ključen za pretvorbo teoretičnega znanja v praktično uporabo. Vem, to bi morala biti moja naloga, biti ključna za pretvorbo v prakso. Pa sem težko, ravno zaradi teh trhlih temeljev. Eni vedo, drugi manj. Krožijo teorije, da bo izobrazba vedno širša, študent/učenec/bodoči zaposleni bo sam moral nekako priti do delovnega mesta, do mesečnega/tedenskega zaslužka. Recimo, da je šlo vse skupaj v preveliko specializacijo (berite Durkheima), da se ne kot družba ne kot posameznik ne moremo več zanesti na znanje znotraj enega samega področja, ozkega področja. 

 

Na fakulteti smo za eno izmed seminarskih nalog hotele narediti raziskavo na temo zaposljivost kulturologov. Ali si zaposlen in ali si zaposlen na 'svojem' področju? Tisti, ki so bili zaposleni (še redkejši od redkega) so bili izredno skeptični do 'svojega' področja. Mislim, kaj je to? Na to vprašanje mi je brez problema pritrdila izključno ena, učiteljica in lastnica joga studia. 

 

Kulturologija je tako zelo splošen pojem. Je nič, a je hkrati vse. Je vse, a ravno zato nič.


Dandanes je že vsak lahko psiholog. Še lažje je kulturolog, antropolog, sociolog. Za to potrebuješ še manj strokovnega znanja kot za znanje in praktično uporabo psihologije. 

 

Ali pač? 

 

Lotevam se novega podviga. Poleg iskanja intuicije, kdo sem, kaj sem, kako sem lahko najboljša v tem, kar sem in kdor sem. Poleg vaške norice. Glavni del podviga bo to dvoje združeno. Bo združeno z mojo izobrazbo, vsem možnim znanjem z enega faksa do druge fakultete, prve stopnje, druge stopnje. Z vsem praktičnim znanjem. Z vsemi prebranimi knjigami. Vse skupaj precej obsežno, zato se precej naprezam s tem tekstom, vse naenkrat hoče ven iz glave, a se je zataknilo nekje pri preozkih vratih. Ni se še postrojilo v ravno linijo, ne zna še razumno priti na plan. 

 

Nov podvig je nov življenjepis, tak čisto pravi, naslednji nivo. Kdo sem, ki bo združil star način pisanja življenjepisa, saj veste, tistega: Sem Anja Orehek, rojena 21.1.1990 v Kranju. Odraščala sem v Šenčurju, kjer sem obiskovala tudi osnovno šolo. Naslednja stopnja je bila vpis v Gimnazijo Poljane, v Ljubljani. (Očitno moramo gorenci to izrecno povedati, v Ljubljano sem hodila. Ali samo tisti gorenci, ki smo hodili v Ljubljano, pa smo se potem vrnili nazaj). Tega klasičnega življenjepisa  v današnjih časih nima nihče več časa brati (ZASKRBLJUJOČE!). Zato gremo na bolj suhoparno tolčenje po številkah. Leto 2010-2011 Hillsong International Leadership College. Leto 2012-2016 Fakulteta za družbene vede, smer Kulturologija (modul Antropologija). Leto 2016 Nacionalni inštitut za javno zdravje, projektni koordinator. Dobila sem izvrsten nasvet. Kljub barvam in številkam in okraskom in naštevanjem hobijev in norveščine, življenjepis (ne en, ne drug) ne pove nič o meni. Kako pa naj?

 

Sem na poti Sprejetja same sebe, intucije, tiste trme, ki me je gnala v družboslovje in učenje latinščine pa klasične grščine, namesto bolj uporabne biologije in medicine. Zaenkrat se še ni izkazala za pretirano uporabno, vendar mislim, da sem končno pripravljena sprejeti, da je problem v meni. 

 

Izobrazba bo postala široka, ob izobrazbi se bomo morali sami praktično vplesti v vse možne mreže, študentska dela, dodatna izobraževanja, vedno več na daljavo, ob Fakulteti da družbene vede bomo delali še GEA college, da bomo lahko odprli lastno podjetje ali imeli zraven vsaj neko bolj praktično obliko izobrazbe. Naša izobrazba bo le teoretična. Nujno potrebna, ampak le teoretična in niti približno dovolj za zaposlitev. Ali da povem drugače, za praktično uporabo. Vedno več smeri se bo soočalo s tem 'problemom'. Samo fakulteta ne bo dovolj, brez nje ne moreš dokazati, da karkoli znaš. Družboslovci smo že tukaj, ostali pridno lezejo do naše točke. 

 

Ljudje smo družabna bitja. Ljudje smo kulturna bitja. V mojem 'fohu' je kultura vse, kar je naučeno, torej ne-biološko. V to vključimo vse od velike umetnosti aka Rembrandt in Beethoven do dejstva, da hodimo po dveh nogah. Če hočemo razumeti družbo in kulturo znotraj katere deluje človek, potem moramo imeti ljudi, ki živijo za to, da preučujejo družbo in kulturo, tako zelo razvejani, mogočni in zapleteni, neoprijemljivi ideji, ki sta del vsakega od nas, še preden dejansko pokuka na ta svet. Preučevanje, razumevanje, iskanje in povezovanje vzorcev je delo sociologov, antropologov, kulturologov, vsak s svojim poudarkom, ključno točko, dojemanjem, razumevanjem, zornim vidikom. Ne vsakega posameznika, ki je del te družbe. Zame je to nekaj tako boleče nepredstavljivo, kot je boleče za glavo zdravnika, ko dobi pacienta z Googlom. In ne, družboslovci načeloma nismo mnenja, da so vse informacije dostopne na internetu. Nasprotno. Načeloma se zavedamo, da so dobre, kvalitetne, življenjsko pomembne informacije dobro zavarovane. Zato pacient dobi izvid v šifrah, kraticah, številkah, ki niti Googlu nič ne pomenijo. Zato zdravniki med seboj govorijo v strokovnih besedah, da zaprta skupina ostane zaprta. Družboslovci imamo na tem področju manj sreče. Imamo preprostejši besednjak, a vam garantiram, da je to PO ŽELJI. Če hočemo, lahko vržemo na plano marsikaj, samo v tem ne vidimo potrebe. Da pridemo do predmeta preučevanja ne potrebujemo zapletene tehnične opreme in potrebujemo človeka, ki bo z nami zavestno, razumno sodeloval. Ja in ne odgovori niso dovolj. Naš predmet preučevanja se spreminja, s tem ne mislim človeka, s tem mislim človeka v vsem njegovem oziroma njenem kontekstu. Človek se spreminja, kontekst se spreminja, niti dva človeka nista ista v istem kontekstu. In nihče ne more stopiti v isto reko dvakrat. Čigav predmet preučevanja je torej težji za razumevanje? Črno na belem, kvantitativno merljiv, nikoli spremenljiv, ali moj, vedno divji, vedno drugačen, vedno živ, samosvoj, ki ga spremenim že s samo svojo prisotnostjo? Družboslovec ne more biti vsak samo zato, ker je družabno bitje. 

 

Še vedno, in najbrž tudi nikoli, ne bom mogla razložiti, kaj je to kulturologija. Tudi če bi, je znotraj cel kup modulov, smeri, šol, ožjih področij, tako zelo veliko, da bi naredila ogromno škodo, če bi se vsaj malo potrudila in začela naštevati. 

 

Sem hodila na FDV, kjer je najtežji predmet omara in se lahko pade samo po stopnicah. To je laž. Lahko si narediš takšno fakulteto, smatrajo, da si zdaj odraslo, odgovorno bitje in ti dajo precej prostih rok, da si sam krojiš svojo študentsko usodo. Lahko je bolj enostavna, ali manj. Nič od tega pa ne pove, koliko znanja je študent od tega odnesel. Vsak dan sem presenečena, vsak dan bolj pogrešam tiste klopi, ene profesorje bolj, druge manj. Na praktično vse sem izjemno ponosna. 

 

To, kar bo prihodnost prinesla marsikomu, je sedanjost meni že ponudila. Na meni je, kot odrasli in samostojni izobraženi ženski, da vso to teorijo izpeljem v prakso. Verjemite, jaz teorijo že imam, praksa je izključno v dobro družbe, vključno delodajalca. Ne glede na ceno, ki jo postavim. 


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.