O slovenščini

Published on 25 April 2021 at 11:30

Midva prihajava iz različnih koncev sveta. Medtem ko se od bolečine dolgčasa zvijam na kavču čakam, da mine tista proslava ob rojstnem dnevu Slovenije (točno tista, ki se je praznovala dvakrat, ker sta 'oči' in 'oči' pozabila, da se rojstni dan praznuje na določen datum, ne glede na njune preference to početi skupaj hkrati). On z družino, napol s solzami v očeh vse skupaj zvesto spremlja. Z ogromno zastavo obešeno pred hišo. Ko se zadeva zaključi, greva namreč končno lahko na morje. Na Hrvaško. 

 

Še nekajkrat smo udarili na temo vzornega državljana. Med drugim zato, ker ne volim. O tem enkrat drugič, prosim. Da nisem zavedna slovenka. Da je to moja naloga kot državljanke. To se strinjam. Žal svojega glasu ne dam nobenemu od možnosti, ni šans. Kaj zdaj? 

 

Ko se takšna raznolikost skupaj vseli v svojo, skupno, samostojno hišo, vprašanje kaj zdaj tako preide iz teorije v prakso. A bomo obesili gigantsko zastavo, nekam, kjer bo gledala na cesto, da bodo ja vsi videli, da smo vzorni državljani? Popolnoma mi je jasno, da imam z mojega vidika popolnoma prav. Se pa žal tudi zavedam, da z vidika marsikoga drugega, močno brcam v napačno temo.


Nekoč nekje sem že povedala, da sem kulturologinja po izobrazbi. Zame je kultura preceeeej širok pojem. V namene te objave, bom pojem kultura združila. Kultura je umetnost. In je hkrati veliko več kot to. Kultura so navade, so dialekti, ne samo knjižni jezik. Kultura je jezik. Kultura je tako močno ponotranjena, da je v resnici tisto, kar smo. In se sploh ne zavedamo vsega tega, kar smo. Ker nisem velika oboževalka ogromne slovenske zastave (in ker se zvijam od dolgčasa ob slovenski proslavi via tv ekran, smešen je samo tisti prepir, ali bomo praznovali vsi hkrati, ali eni enkrat drugi drugič), hitro od marsikje lahko prileti komentar, kako nisem zavedna, vzorna slovenka. Morala bi biti ponosna na to, da sem del tako majhnega naroda, da govorim jezik, ki ga govori, tako malo ljudi. To je vse res, ampak kaj ima to veze z našo zastavo? Ali politiki, ob katerih me je kvečjemu večkrat sram, kot pa da bi bila ponosna? (joj, že vidim, da hodim po zelo tankem ledu.)

 

Nekoč sem že pisala, vključila sem se v redke posameznike, ki so spodbujali nakup knjig na knjižnem sejmu. Začela sem s kritiko, kaj vse je s sejmom narobe. Preveč ljudi, preveč nagneteno, premalo prostora, atmosfere za dejansko branje, in saj se za to gre ne, da beremo? No, moje misli so hitro zaplule v drugo smer, nadzor nad njimi sem že davno izgubila. 

Zakaj bi hodili na sejem, če je pa tako neprivlačen za bralce? Zato, ker kupujemo. Ker spoznavamo nekaj, kar je sicer težko spoznati. Najti tiste manjše na internetu je težko, če ne veš, kaj iskati, kar poskusite. Ampak tisti manjši založniki, tiste nove knjige, ki jih FB ne predlaga, kje to najti? In če ne najdemo zdaj, potem je logičen naslednji korak, kaj se bo zgodilo z založništvom v prihodnosti. Tukaj se pota spet razidejo, bo ena založba šla in druga prišla, ni panike. Moje misli pa so vseeno končale nekje, kjer mogoče ne izdajamo več knjig v slovenščini in kaj bo potem s slovenskim jezikom? Saj pravim, moje misli so popolnoma brez nadzora.

 

Ne volim, in nisem ponosna na način, da bi to razobešala na veliki zvon, da bi vsi videli. Sem pa precej mahnjena na slovenski jezik. Pišem v slovenščini, govorim v slovenščini, berem, berem, berem v slovenščini. Moj slovenski ponos se kaže precej drugače kot s kravatarji na točno določen dan. Približno enako smer debate ubiram, kot tisti, ki nočejo praznovati valentinovega, ker je vsak dan dan za ljubezen in ne tisti kapitalistično označeni, ko zdaj pa moram nekaj kupiti, a kaj? Moj ponos živi vsak dan po malem. Kupujem knjige, namenoma se potrudim, da so knjige ali napisane v slovenščini (podpiram slovenske avtorje), ali prevedene korektno, s prevajalcem, ki ga že poznam, za katerega vem da je dober (Darko Čuden <3), pri založbi, za katero vem, da jim slovenski pravopis pomeni več, kot dobiček pri prodaji knjige. Kupujem pri manjših slovenskih založbah, ne Mladinski knjigi ali Felixu (se opravičujem, kupujte tudi tam, dokler kupujete!). Slovenske založbe, slovenski jezik, slovenska knjiga. To je zame slovenska identiteta. Slovenski jezik. Si predstavljate, da nehamo izdajati knjige v slovenščini, ker jih bere (beri: kupuje) premalo ljudi? Pa obešaj ti zastavo, če hočeš. Meni je za politiko vseeno. O tem, kaj si sosedje mislijo, mi ni čisto vseeno, vendar se s knjigo v slovenščini ne more primerjati.

 

Jezik je zame kultura in kultura je del identitete. Tukaj se kaže moj ponos.



Precej berem, ne vem, če se vidi. Živim v knjigah, knjige so rdeča nit mojega življenja, itd. itd. Pa mislijo ljudje, da s tem pride tudi dober, velik, raznolik besedni zaklad. To je laž, vsaj bela, če nič drugega. Odvisno je od tega, kaj bralec bere. Lahko berem žepnice, tiste poceni, zanimive, ne preveč dobre, a pašejo, ko grejo možgani na off. In to je pohvalno. Brati je pohvalno, konec in pika. Tudi takšne knjige berem. Problem je, da so večinoma prevedene, in to ne prav dobro. Lektorirane pa sploh niso. Iz te knjige, boš poleg počitka za glavo, dobil kvečjemu čuden pravopis, ne pa povečanega besednega zaklada. Potem so tu strokovne knjige, kar je vse lepo in prav, ampak velikokrat polne strokovnih besed, ki jih lahko uporabljaš samo v kontekstu, v katerem so rojene, živijo, in skupaj z njim tudi umrejo. Če o temah ne govoriš naglas, bo beseda hitro utonila nekam v ozadje, zaspala bo vsa pozabljena, tvoj besedni zaklad zna biti velik, vendar dokaj neuporaben. Še dobro, da so tu tudi dobre, stare, mlade, slovenske knjige.

 

Krasno knjigo berem. Zbirko člankov Sobotne priloge dela, ki jih je v letih 2004-2008 pisal Drago Jančar. Drugače poznan po Kresnikovi nagradi krat tri (Zvenenje v glavi, Pav in jezuit, To noč sem jo videl). To noč sem jo videl se dogaja kak kilometer stran od mojega doma, zato je bila za branje nujna. Jančar je klasik od slovenskih pisateljev, zato nujen za branje, ne glede na domači naslov. Da sem našla Jakobovo lestev je bolj kot ne dobra, lepa, prečudovita nesreča. Dobrih 50 člankov, slabih 300 strani. Že od prve strani dalje sem jo brala s svinčnikom in zvezkom ob strani. Citati za citati za citati. Misli direktne, nič mačke okoli vrele kaše, osebno mnenje, povedano naravnost, kot avtor čuti in misli, brez opravičevanja. Že to je bil čudovit bonus. Stil pisanja vzame sapo. Besedni zaklad pa je naravnost eksplodiral. Članki se vežejo na različne teme, vse v Jančarjevem kontekstu. Zgodovina bolj zanimiva od šolske, številkam in dogodkom da obraz in zgodbo. Politika, obvezno, ampak taka zanimiva, takšna kot se dejansko odvija na ulicah, ne na tv ekranih. Seveda še moje najljubše, o knjigah, pisateljih in pisateljevanju.

 

Kar nekajkrat se dotakne teme slovenskega jezika. Vse tisto, kar mu jaz pripisujem v minus, njega ne gane. Kar mu drugi pripisujejo v minus, ima on rad. S svojim besednim zakladom in spretnim pletenjem besed za besedam pa vsaj toliko naivnega bralca kot sem jaz, hitro obrne okoli. Naj razložim.

 

V enem od člankov se sprehaja po črki č. Konec je čudovit. Konča se s črko ä. Ali bi bilo bolje za Slovence, ko bi pisali ch namesto č? Da se konča s črko ä naj vam bo namig, kam vse nas lahko popelje na nekaj borih straneh.

 

Kot se rado zgodi, se dotakne pisateljevanja v slovenščini. Ki njemu ni najmanjši problem, niti v premislek, niti v opozorilo. Kvečjemu ne razume, zakaj ga v tujini nenehno sprašujejo, kako je pisati za narod v jeziku, ki ga bere tako zelo malo ljudi.  Vprašanja ne razume. Mogoče zato, ker je pisati v slovenščini za Slovence enako kot pisati v irščini za Irce. Mogoče zato, ker ne ve, kako je pisati v drugem jeziku za drug narod. To je zanj normalno in se ne primerja s tujino. To njegovo nerazumevanje problematike, ki pride s knjigami v slovenščini, je zame nekaj novega. Do sedaj je bil vedno problem, ne samo pri 'resnih' slovenskih avtorjih, problem je pri vseh, ki hočejo začeti svoje lastno mini podjetje na Instagramu. Kaj pišem, v slovenščini in ciljam na našo populacijo, ki bo - iskreno - prva šla v akcijo? Ali naj pišem v angleščini ter razprostrem krila? Svet je moja dom miselnost, kjer jezik ne predstavlja več meja sveta. Za Jančarja odgovor ni vreden premisleka. Še naprej bo pisal v slovenščini, upam, in nam zares povečal ta nacionalni, uporabni, besedni zaklad. Meni je pregnal dvome, ki sem jih nevedoč imela. Kljub zavedni Slovenki, ki svoj ponos kaže tako, da piše, govori in bere v slovenščini, imam svoje pomisleke. Že ime spletne strani to sporoča. 

 

Slovenščina je eno in ponosna sem na to, da jo govorim, da je moj materni jezik. Bolj kot na kakršnokoli zastavo obešeno s kateregakoli droga. Ponosna sem na Jančarja in druge slovenske avtorje, ki se tega jezika držijo. Vedno bo tako. 

 

Najbrž pa bom občasno spisala kaj v angleščini. Meje mojega jezika so mojega sveta. Sloveniji prav nič ne manjka, vendar imam rada tudi druge koščke sveta pod soncem.


p.s.: na dan ko pišem to objavo, Drago Jančar praznuje rojstni dan. Kar je čudovito naključje in še lepša spodbuda zame, ki živim v simbolnem svetu.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.