Sramežljivci, ekstroverti in introverti

Published on 11 March 2021 at 11:30

Spet se vračam v tišino, tihe zapiske dnevnika Quiet, k introvertom. K izboljšanju mojega položaja kot introverta, položaja vseh introvertov na celem svetu, predvsem pa k izboljšanju sebe kot introvertke, bolj pristne, resnične, ponosne, prave.

Tokrat so bila pomembna samo tri vprašanja, da mi je dvignilo pisker. In to medtem, ko sem brala, pisala, se ukvarjala z dnevnikom, ki ga je ustvarila introvertka za introverte, ki je manifest mnogih. 

 

Prvo vprašanje recimo razumem. Naštej lastnosti, ki jih povezuješ z introvertom oziroma introvertizmom. Izmed vseh naštetih izbereš eno negativno lastnost, stavek, ki ga obrneš v pozitivnega, ali ki lahko prinese pozitivne rezultate. Razumem, res. To bi morali početi dnevno, z lastnimi mnenji, partnerjevimi, otrokovimi, sosedovimi, tistih o sodelovkah, šefih, žleht prodajalki v trgovini. Ljudje smo namreč naravnani na negativno - bolj opazimo, bolj čutimo, večkrat omenjamo, govorimo, bolj se prodaja - vse, kar je negativno. Jeza, žalost, razočaranje, tečna baba in moški, ki ne pospravlja. To ni zrastlo na mojem zelniku, lahko spremljate Brene Brown ali brskate Google, v rezultate sem prepričana. To je preprosta in osnovna vaja za dvig samozavesti, hvaležnosti, empatije, boljšega počutja, boljših odnosov, boljše komunikacije. Da mora vsak introvert najprej sprejeti svoj introvertizem, preden lahko pričakuje, da bodo to sprejeli drugi, je temelj.


Tretje vprašanje se nanaša na cono udobja. Treba je namreč narisati kraj, delček sveta, pa naj bo to kavč, fotelj, banja, gozd, morje ali kar splav sredi oceana, kjer smo na maksimalni točki svojega udobja. Tam se počutim varno, mirno, udobno, moj svet je samo moj (ki ga lahko delim z drugimi, dokler izpolnjujejo te minimalne zahteve po moji varnosti, miru, udobju, itd.). Tudo to vajo sem že delala. Lahko jo narišeš, lahko si jo vizualiziraš, pri tem uporabljaš vseh pet čutov - vonj, čut, vid, sluh, okus. Moja varna točka je nekje na splavu sredi oceana. Včasih je čisti mir, voda je gladka kot ocean, spet drugič nežni mali valovi, drugič se pripravlja na nevihto, grmi v ozadju, ampak meni nevihte pašejo, utonila pa tako ali tako v svojem najvarnejšem kotičku ne bom. Včasih me žge toplo sonce, drugič me ravno prav greje, spet tretjič sem zavita v toplo dekico, medtem ko dežuje nekje v daljavi. Vedno čutim sol na ustnicah. Vedno slišim pluskanje vode ob les, včasih divje, včasih komaj slišno. Vprašanje v dnevniku Quiet se nanaša na meje te cone udobja. Zadnje čase je namreč priljubljeno stopati ven iz te svoje cone, tudi sama to počnem, ko se slikam, ko delam live storyje na Instagramu, to je moj push over the limit in deluje. Ampak ali tudi na tej točki obstaja meja? Do kje je zdravo stopati, izzvati meje te svoje cone udobja in kje moramo pač mi biti mi? Pristni, pravi? Se zavedati svojih občutkov in stati za njimi? Stati za tem, kdor smo, kar je nam prav, kar potrebujemo za to, da smo cela, zdrava oseba. Tako kot pravi začetek točno tega istega dnevnika. Vsak se mora sem in tja prilagajati in stopiti iz te neželjene cone, vendar to ne sme biti ves čas in ne sme pri tem izgubiti toliko sebe, da se ne zna več sprejeti kot je, ali postaviti jasnih meja. 

Ne vem zate, ampak meni postavljanje meja povzroča kar nemalo težav.


Točka, vprašanje, ki me je pa zares pogrelo v dno duše in dalo jasno vedeti, da sem dobila svoje misli za marčevske tihe zapiske, je drugo vprašanje. Pomisli na nekoga, ki bi ga lahko opisala kot sramežljivega ali zaprtega vase. Na kakšne druge načine lahko opišeš to osebo, ki bi njene lastnosti lahko prikazali na pozitiven način? 

 

BOOM.

 

Leti pisker.

 

Sramežljiv je nekdo, ki potrebuje več časa, je objektivno, ne družbeno najbolj željeno, definitivno pa ne bi smelo biti negativno. Uporaba v takšnem kontekstu, v takšnem stavku ne prikaže sramežljivosti to, kar je. Je napaka, ki jo moramo popraviti, četudi moramo le uporabiti drugačno opisno besedo. 

 

Glavna, ampak čisto zares glavna lekcija pa je to, da INTROVERTI NISO AVTOMATIČNO SRAMEŽLJIVI. To sta dve različni točki osebnosti (psihologi poznajo pet velikih, introvertizem in socialnost/sramežljivost sta dve ločeni točki, od petih). Biti sramežljiv in tih ne pomeni biti introvert. Biti introvert ne pomeni, da sedim v tišini v kotu in se skrivam. Tudi introverti radi delajo to napako. Kot naprimer ta delovni zvezek, ali nasveti za introverte, ki naj stopijo iz cone ugodja in kdaj pokramljajo z neznanci, naj vprašajo prodajalko v trgovini, kako je kaj. Napaka! V precej primerih se tidve lastnosti pokrivata, to je pa tudi to. Pokrivata. Mogoče delujeta tako na prvi pogled, pozor, ni vsak, ki je tih, tudi sramežljiv. Mogoče je len. Mogoče, samo mogoče, je pogovor beden in se mu ne da razmišljati. Mogoče, samo mogoče, mu greš na živce ti in se noče spuščati v prepir in upošteva bonton, kjer če nimaš nič lepega za povedati, ostaneš tiho. Samo zato, ker nekdo ne govori dokler mu ne odpade jezik, ne pomeni, da ga moramo popravljati, zdraviti, tolažiti, mu pomagati. Je kakršen je, najboljše naredimo za vse na tem svetu, če ga sprejmemo, kot je. To lekcijo sem se naučila od matere avtista. Ne bo več opravičevala svojega otroka. Ne bo več razlagala, ojoj, joj, ne vem kaj mu je, danes ni preveč zgovoren. Ne bo ga silila v pogovor z ljudmi, če noče, ker ne pozna ljudi, ker ne razume vprašanja, ker mu ni všeč tema pogovora. V redu je. 

 

Točka, v kateri se pokrivata pojma introvert in sramežljivec, je v zavračanju vedno bolj komunikativne, esktrovertne družbe. Kjer boljše ocene v šoli dobivajo tisti glasni, pogosto ne glede na misel, ki pride iz njihovih ust (študije kadilcev - študenti kadilci, ki kadijo vštric s profesorji, imajo načeloma boljše ocene od nekadilcev, tudi takrat, ko že nehajo kaditi, pa samo še stojijo zraven). Biti družaben je biti popularen. Imeti veliko prijateljev, imeti veliko lajkov, komentarjev, že sam Instagram ti sploh ne pusti do besede, če nimaš dovolj interakcije z drugimi. Ne kakšna interakcija je, ampak koliko. Tudi to je princip introvert vs ekstrovert. Napredovanja, sodelovanje, način dela v službi - skupno delo, odprte pisarne, team buildingi, ki skoraj nujno vključujejo veliko zabave, glasne in polne alkohola. Družbena situacija v kateri lahko zares blestijo ekstroverti in introverti komaj čakajo, da bo konec, pa jebeš tisto povišico in prilizovanje šefu. Razlika je v tem, da si sramežljivi ekstrovert želi družbe in prijateljev, pa jih ne doseže, ne more do njih. Introvert si želi biti razumljen, da mogoče mu ni do družbe.

 

V obeh primerih si čudak. Izstopaš in nihče ne mara tega, videti nekaj nenormalnega, neobičajnega, neželjenega. Introverti s svojimi željami po miru in tišini dajejo občutek, kot da te ne potrebujejo. Še več. Kot da si jim odveč, kot da te sploh NE želijo. Njihove želje sporočajo družbi, da je ne potrebujejo. Biti prejemnik tega sporočila nikakor ne more biti prijetno. Slišati, da nekdo potrebuje odmor OD TEBE. Kako tega ne vzeti osebno, užaljeno, prestrašeno v resnici? Kako se odmakniti od sebe in dati drugemu to, kar potrebuje, ne da bi v to vključili svoj ego? 


Če ekstroverti lahko najdejo odgovor na to vprašanje, potem ga lahko tudi introverti. Ne potrebujemo vleči svojega ranjenega ega v pogovore in biti užaljeni, kadar DRUGIM niso všeč naše potrebe. 

 

Na koncu sem našla rešitev, ki velja za ene, druge in tretje. 

 

It is actually not about you.

 

Niti najmanj nisi center sveta, prej kot se zaveš, prej zrasteš, prej odrasteš in prej odkriješ tiste prave ljudi, ki znajo s tabo rastiti skupaj. Introverti, ekstroverti ali samo sramežljivci, ki pač potrebujejo sekundo ali dve več do poguma.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.