O kreativnosti

Published on 31 March 2021 at 11:30

Kaj pomeni biti kreativen? Miselnost? Dejanje? Situacija? Izdelek? 

 

Zame je kreativnost valovanje. Imam dneve, ko samo pišem pišem pišem. Imam dneve, ko samo berem in imam dneve, ko sem na nogah od jutra do večera. Večinoma prevladujejo zadnji dnevi, ker je odraslo življenje pač zanič. Ampak, ko pridejo tisti drugi dnevi, tisti za branje, tisti za pisanje, je to več kot dovolj, da me ponese do neba. 

 

Zame je tudi kreativnost iskanje intuicije, pravega sebe, bistva sebe. Stephen King menda vsako jutro vstane ter od 8 zjutraj do 4 popoldne piše, vmes si vzame pol ure časa za malico. Kot da je v redni službi. Za nekoga, ki si denar služi s pisanjem, je to zelo pameten, zrel, odgovoren pristop. Vendar si sama niti približno ne predstavljam, kako bi to izgledalo pri meni. Pri ustvarjanju. Tudi za druge umetnike mora biti to kar težko opravilo. Biti strukturiran, se prisiliti v umetniško miselnost, zdaj, točno zdaj, bom ustvaril. Me zanima, koliko od teh osmih ur preživi z butanjem glave ob mizo/steno/tla, koliko zbriše, kar napiše. Je pa res tudi to, da nisem Kingova največja oboževalka. Okej, domišljijo ima, tisto ključno povezavo s kreativnostjo. Ampak stil pisanja mi nikakor ne paše. Objektivno, odmaknjeno, preveč opisovalno. Tipične napake ameriškega stila pisanja. Res je tudi nezmotljivo dejstvo, ki lahko pove marsikaj o pravici pametovanja. King je žal le izdal knjigo ali dve več kot jaz. Ne morem se odločiti, če ga to lahko kvalificira, da govori o umetniški žilici. Ali svojo dejavnost, svoje izdelke sploh razume kot umetnine?

 

Da šola ubija kreativnost ni nova iznajdba. Veliko tem je že načetih v sklopu te tegobe. Spet nekaj povezanega z rutitno, z navodili, z 45min dolgimi učnimi urami. Z ocenjevanjem, sistetmatskim, ki dovoljuje pravilne in napačne odgovore, ne ceni pa izvirnosti, domišljije, samostojnega razmišljanja. So drugi načini šolanja, tisti z ocenjevanjem ne od 1-5 temveč pisnim odgovorom. Izdelal, ne-izdelal in kako, zakaj, dobre, slabe. Za Norvežane je ta način šolanja primarni način, do sedaj pa upam, da že vsi vemo, kakšno je moje mišljenje o Norveški in vsem z njo povezanim. 

 

Prišlo je do mene, da tudi Instagram ubija kreativnost. To zna priti kot malo večje presenečenje. Saj vendar spodbuja vizualno ustvarjanje? Vsak nesposobnež zna narediti sliko lepo na tej stvarci? S tistimi filtri, že narejenimi, včasih še podrsati ne rabiš in voila! že je tam. To je bilo morda res nekaj časa nazaj, zdaj pa že dolgo ne. Instagram deluje po principih algoritmov. Vidimo namreč tisto, za kar se Instagram odloči, da si želimo videti, pri tem pa ne upošteva toliko naših želja, kot želja družbe. Večina zmaga. Redkokdo še objavlja na Instagramu z namenom, da objavi in razkaže svoje umetniške sposobnosti. Vedno več uporabnikov si nabira lajke, všečke. Zdaj, ko so spremenili algoritem in največ velja shranjena objava, so se tudi opisi pod vsako sliko opazno spremenili. Z nasveti, navodili, verjemite mi, tole boste hoteli prebrati še kdaj, klikni tukaj, čisto na desno. Ne vsi, hvalabogu, obstajajo uporniki. Tisti, ki nam je vseeno za številko. Tisti, ki jim je namen deliti zgodbo, ampak tudi njihova zgodba ne bo prišla daleč brez uporabe in pomoči teh strogih pravil, nad katerimi nimamo prav nobenega nadzora. Naše umetniške kreacije so postavljene pod zahteve aplikacije, ki naj bi spodbujala kreativnost. Okej, tudi stari umetniki niso izdelovali za lasten užitek in veselje, vsi so imeli mecene pa kralje pa naročnike, in ti so si bili najbrž precej na jasnem, kakšen izdelek želijo. Imeli so več časa, res, umetnina je tudi trajala dlje kot maksimum do naslednjega dne, ko je bil čas za novo, sicer hop! pa te požre algoritem in odnese nekam na Bermudo. Selfiji so ključ, moram biti na sliki, moj obraz, moja super postava, z obvezno pokrčeno eno nogo, zvitimi boki, normalno ves čas stojim na prstih, ker sem vedno nujno sredi gibanja, lahkotne hoje, v resnici nismo več v fazi selfijem ampak paparaci slik. Ujamemo se sami, ujame nas naš partner, popolnoma nevede gledam nekam mimo, se prijetno smehljam, zavijam svoje idealno skodrane laske. In potem pišem, spet nekaj osebnega, ne predolgega, ampak naj le ne bo prekratko, kar nekaj. Ker vse mora biti globoko. Zahteve, zahteve, zahteve. Ki znajo kreativnost najbrž ubijati še malo bolj kot Kingove navade.

Zadnje čase se hitro pride do Zanosa, avtor: Mihaly Csikszentmihalyi (Čiksentmihalji). Spoznala sem ga na predavanjih na fakulteti, super nam je bila njegova teorija, ime malo manj. Največji strah nam je predstavljala že sama ideja, da bomo na izpitu morali napisati njegov priimek, ne pa opisati same teorije. Na tisti točki knjiga še ni bila prevedena, zdaj je. Mi smo jo poimenovali teorija flow. To je tisti trenutek, tisto stanje, ko tako zelo 'padeš notri', da te zunanji svet ne gane več, tvoja produktivnost je na vrhuncu, iz tebe kot hudournik kar vrejo besede/ideje, roka kar leti po platnu, fotografija je idealna, ena za drugo, veter ravno prav piha, vse je na svojem mestu. Nekateri lažje, drugi težje padejo v ta občutek zanosa. Obstaja pa tudi razpredelnica (ker Čiksent je pravi raziskovalec, ne kak filozofski nakladač). V grafu se seštevajo motivacija, težavnost dela, pritiski. Ti morajo biti ravno pravšnji. Če je motivacija premajhna (naprimer predaleč v prihodnosti), če je zahteva po nivoju izdelka višja, kot mislimo, da jo zmoremo, nas ohromi strah. Če je izziv premajhen, se bomo ob dejavnosti dolgočasili. Kreativnost je stanje misli. Je preseganje samega sebe, je inovativnost, iskanje novega v svetu, ki živi copy-paste. Kreativnost je podiranje meja, tako v sebi, okolici, kot družbi v najširšem pomenu. Je preseganje meja med enim in drugim svetom. Kreativnost se konča z izdelkom, ki postane dokaz te povezave. Na neki točki svojega obstoja, sem bila nedotakljiva.


Kreativnost je tudi moj največji izziv pri vzgoji. Moja draga je posebna, tako kot tudi vsi drugi otroci, kar jih je kdaj, kar jih kdaj bo živelo pod soncem. Izraža se in komunicira na čisto svoj način. Že samo telesna govorica, mimike, kretnje, zvoki, vreščanje, jok, vse pove samo s tem. Ne samo meni, staršem, tudi vzgojiteljici je več kot jasno, kaj in kdaj zahteva, brez da bi enkrat samkrat uporabila beseo. Zato se ji ne mudi pretirano, pri tem nabiranju besednjaka. Zadnje čase imamo tudi probleme ugotoviti, v katerem jeziku je ta nova beseda, ki jo ponavlja. Večinoma si izbere angleščino, razen za ukazovanje, za to je slovenščina ne le dovolj dobra, temveč tudi potrebna. ASTANI MAMI, še, stran, sok, dol, gor, pridi, upam da je slika jasna. Živali so fish, torta je cake, čokolada je chocolate. Loči med shoes in boots, za v dež in skakanje po blatnih lužah. Moja draga je trmasta, samosvoja, ne najbolj vzgojena, vztrajna, kreativna, njene sestavljanke me večinoma pustijo brez besed. Red mora biti, ampak tak, navdihnjen. Glasba jo prizemlji, spravi s tega sveta v nekaj v njeni glavi. Tudi med risanjem/barvanjem/packanjem pade popolnoma v trans. Takrat lahko gori okoli pa ne bo najmanjšega odziva. To dobi predvsem od Gašperja, nekaj upam, tudi od mene. Tudi Gašperja večino časa težko prikličem nazaj na ta svet. 

 

Imam sladko težavo. Kako naj jo vzgojim, da bo funkcionalni pripadnik tega sveta, znala pozdraviti, pomagati, videti druge, upoštevati vrsto, si sneti čevlje, ko pride na obisk, ne da bi hkrati tudi ubila to njeno drugačnost? To njeno lastno, neverjetno iznajdljivo mišljenje, močno čustvovanje? Kako naj jo spodbujam k razmišljanju z lastno glavo, k ustvarjanju, občutenju in čutenju, a jo hkrati prisiliti, da ne, zdaj je čas za kosilo in pri kosilu sedimo pri miru? Pravila, tukaj in zdaj delamo tako in tako, se bojim, bodo uničila to njeno kreativnost, ki jo že zdaj kaže. A ne morem z njo na kolo, da občuti veter v laseh, če se ne ustavi, ko zavpijem stoj. Varnost zmaga. Kaj pa drugi? Kaj pa okolica? Moram po kontra poti od Instagrama? Kako to naredim v resničnem življenju, brez možnosti updatov in nenehnih popravkov, sprememb? Eno imam, eno možnost. Tudi če hočem, da upošteva vrstni red, nočem, da izgubi svojo enkratno osebnost. Tudi če hočem, da se odzove na moje klice, nočem, da izgubi to prekrasno zmožnost, da se vrže v flow, tisto stanje zanosa, v katerem je kreativnost na samem vrhuncu in nič drugega ni pomembno. To so trenutki, ki te dvignejo do neba. Kakšno težo si postavljam na ramena, če ji po pomoti, po nesreči, nesposobnosti to odvzamem?


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.