Knjiga in jaz

Published on 16 March 2021 at 11:30

O tem, kako berem sem že pisala. Branje mi je pogovor z avtorjem, z junaki, skušam razvozlati zagonetko, s katero zavozla in odvozla zgodbo, učim se jezika, ki je nov v vsaki zgodbi. 

 

Nisem pa še govorila o tem, kako pišem o knjigah. 

 

Nekoč sem že pisala knjižni blog. Recenzija za vsako prebrano knjigo, razen tistih, ki sem jih brala za ti. strokovne namene. Moj namen torej ni bil spoznati avtorja (modalnega, ne fizične osebe, ki sedi za računalnikom/listom papirja). Namen je bil izluščiti ven ključen del informacije, ki jo rabim za določeno nalogo. Včasih nisem niti prebrala cele, samo relevantna poglavja. Te so izvzete, niso pa to vse, ki jih berem študijsko. 

 

Ocenjujem vse knjige, ki jih preberem, brez Goodreads mi življenja ni. Ne samo, da sledi vsem knjigam, ki sem jih že prebrala in ocenam, ki me večkrat kot ne presenetijo. Če grem gledat za nazaj, velikokrat oceno spremenim. Nekoč sem ji dala tri, zdaj ji dam ena, ker se ne bo zgodilo, tudi če je zadnja knjiga na svetu, da jo preberem še enkrat. No. Recimo. Goodreads sledi tudi vsem knjigam, ki jih trenutno berem, in ta seznam se žal v letu 2021 kljub vsem prebranim knjigam ni niti malo zmanjšal, kvečjemu obratno. Najbolj od vsega pa cenim pri Goodreads to, da zame drži seznam knjig, ki jih še moram prebrati. Ta je že na tej točki tako velik, da ga ne preberem, če živim do 300 let. Pred sabo imam cilj, ki mi pomeni vse, a vem, da ga nikoli ne morem doseči. Ni preveč spodbudno in priznam, drži me pokonci kakšno noč, ko mu pomaga trapasta polna/prazna/močna/tečna luna.

 

Nekoč sem v tem knjižnem blogu pisala ne samo ocene, temveč tudi recenzije. Zato, ker sem spet naletela na knjigo, o kateri sem mogla govoriti. Prisilila sem se, da sem poskušala kaj napisati tudi o knjigah, ki me niso tako zelo navdušile, kar je večina. Prisilila sem se v to, da sem pisala. Spremenilo je moj način branja, bolj sem spremljala vsako knjigo posebej kot celoto, vse od naslovnice, zgodbe, prevoda, stila pisanja. Prisilila sem se, da sem o vsem imela nek komentar, da sem se usedla in pisala. Zame je bil to kar pomemben korak.

 

Sčasoma je ta korak izgubil na veljavi, tista prisila me ni več brusila v diamant, ampak mi je postala prepreka. Kot palica, kot bergla. Nekoč nujno potrebna, je zdaj postala ovira. Moj 'trenutno berem' seznam se je grozljivo povečal, ker se mi nekako ni več dalo prebrati knjige do konca, vedela sem, da bom morala pisati in komentirati, jaz pa sem si želela samo brati. Hotela sem skočiti v zgodbo, da me poskra, objame, da ne razmišljam o platnicah in stilu in prevodu in zgodbi, hotela sem začutiti zgodbo in odmisliti misli o njej. Da se mi je sesul prejšnji blog mi je zdaj le zadnja potrditev vesolja, da je čas naslednjega koraka. Bilo je ok, dokler je bilo, čas je, da začnem o knjigah pisati drugače.

 

Da ne bi pisala o knjigah, je nemogoče. Vedno in povsod pišem o knjigah. Je najbolje brana objava, je najbolje ocenjena seminarska naloga, je moja vroča debata. Ne glede na oceno, ki jo dobim na koncu predstavitve, je to vedno moja najljubša predstavitev in vedno komaj čakam, da sebi in tebi preberem zadnjo stran, mogoče celo dvakrat.


In zakaj Nesrečniki na sliki? Z Victorjem Hugojem sem spoznala popolnoma nov svet. Že odkar obstajam imam rada knjige, to dokazujejo moje čačke čez praktično vse tetine knjige, ki sem jih bolj ali manj opazno sunila. Za nalivna peresa se spomnim njenega truda (na njih piše Vrni se!), za knjige se tega ne spomnim. Je pa zelo očitno, katera ni v resnici moja, če se pogleda takoj za prvim ovinkom. Spomnim se, kako sem se učila brati (Čudežno drevo in Grdi raček), nekje na morju. Spomnim se knjižnice v osnovni šoli, Sherlockov, tistih svetlo modrih. Ne, nisem jih brala. Brala sem Agatho Christie in Hercula Poirota, izbereš lahko samo eno stran (mala in neumna, kaj naj rečem). Spomnim se Novohlačnikov. Spomnim se prve 'odrasle knjige'. Bila je Pilotova žena in to sem prebrala vmes, kadar mami ni imela časa za branje, kar tako na tleh na tepihu v dnevni sobi. Bilo je čudno, to odraslo mišljenje, ki sem ga srečala. Zgodovinski romani so mi bili najljubši, in grozljivke. Kdo ni imel rad Kurje polti in Časovnega stroja? Saj veš, tisto, ko se sam odločiš v katero smer boš šel in potem skočil nekaj strani naprej in potem nazaj in vsakič si imel drugačen konec? Zaljubljena sem bila na smrt v Ramzesa II. Obisk Egipta je to ljubezen hitro ubil, z opisom realnosti. Egipt mi je bil pa veliko bolj všeč kot v domišljiji, vodička nekoliko manj od pričakovanj. Precej manj. Že pri štirinajstih sem bila prepametna za lastno dobro. 

 

Victor Hugo, srednja šola, ena izmed mnogih profesoric, ta nas reees ni marala. Vsak si je moral izbrati klasično delo, prebrati in ga predstaviti razredu. Naivnica sem si izbrala Notrdamskega zvonarja. 

 

Moj svet nikoli več ni bil enak. 

 

Prebrala sem ga na vikend oddihu, tabor z mladinsko skupino, na zgornjem pogradu, namesto da bi bila koristna. Potem pa jokala, brskala po spletu, si želela še. Česa tako močnega še nisem doživela, najbrž niti kasneje ne. Slabo oceno sem dobila za predstavitev na katero sem iskreno ponosna, kot boljšo od vseh. Oboževala sem zgodbo, prebrala sem celo zadnjo stran, mogoče celo dvakrat in z neverjetno težavo zadrževala solze. Resno, nič ni kot risanka, ki je od takrat ne prebavljam, sploh.

 

Poleti sem se lotila Nesrečnikov. To je bila vožnja. Mučenje sto strani, odstavek, ki ti odpihne glavo. Mučenje sto strani, odstavek, ki ti izbije vso sapo iz pljuč. Mučenje sto strani, potem ne spiš več noči, ker zgodbo prebavljaš v glavi. Kakšen preplet! Kakšni junaki! Živi so! Naveza, namigi. Pol življenja je minilo od takrat. Še vedno pred sabo vidim pariško kanalizacijo, vse od samega začetka do tistega usodnega 18. stoletja, ko si je Jean Valjean Mariusa obesil preko rame in zakorakal skozi tunel. Zaradi tistih sto strani muke, sem čutila vse, blato pod nogami, smrad v nosu in ustih, strah v srcu, moč v rokah. Bila sem tam. 

 

Ja, gledala sem musical, najprej na Youtubu, 10 obletnica, še danes najboljša. Gledala sem 27 obletnico v kinu v Avstraliji, posnetek iz Londona, v tem je nastopal Nick Jonas kot Marius, vseeno če ne bi. Gledala sem film, jokala od samega začetka. Ko se pojavi duhovnik, ki ga igra nihče drug kot Colm Wilkinson, originalni muzikalični Jean Valjean, so popustile vse zavore. Spet sem bila tam. Cel kup sprememb, da ne govorim o vseh odvzetih malenkostih, tudi če sama izpustim tisto pariško kanalizacijo. 


Victor Hugo me je naučil, da obstajajo različne knjige, tiste dobre, slabše, boljše, kvalitetnejše in da ja, knjigo lahko sodim po naslovnici. Naučil me je, da niso vsi svetovi enaki, enakovredni in da se za tiste res prave splača potruditi. 

 

Drugi so dobri občasno, kadar jih potrebuješ, ko je sezona prava. Ampak mogoče za tiste ne bom več izgubljala besed. Med drugim me je Victor Hugo v svojih špeh knjigah naučil, da so tudi besede pravi zaklad.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.