Kako kršiti pravila ali find what feels good

Published on 30 May 2021 at 11:30

Danes nekoliko drugače.

 

O nečem, o čemer razmišljam. O nečem, kar še lovim, niti nimam nobenih pametnih smeri. Prosim za ideje, nasvete, komentarje. 

 

Ko sem začela z Youtube jogo (Adrienne in to), sem bila na začetku dokaj zmedena. Ne drži se vedno pravil, včasih to prilagajanje, to svobodo imenuje kot yogi's choice ali pa 'find what feels good'. Ta druga varianta je ime njenega recimo temu joga-studia. Vodi te skozi gibe, ampak velikokrat ti da ali možnosti, izbiro, ali pa dovoli, spodbuja, da se gibaš po svoje. Se premikaš po svoje, si pri miru. Slediš preprosti osnovi ali si zakompliciraš vajo (življenje?) do konca. Tvoja izbira. Najprej sem zmrznila, priznam. Kaj? Kako moja izbira? Če bi lahko sama delala jogo, ne bi gledala tvojih videov, bi se pač zvirala po svoje, ni res? No. Tale joga podlaga me je naučila pomembno lekcijo. Zdaj že znam slediti njenim občasno ohlapnim navodilom. Še več. Tudi kadar delam jogo po kakšni aplikaciji, ki samo našteva asano za asano, tudi takrat si gibanje prilagodim. Včasih se gibam več, včasih dam pavzo, obstanem na mestu. Spustim, si olajšam, otežim. Ne vedno isto. Poslušam se, zdaj že znam reagirati, telo sledi.

 

Nekaj podobnega srečujem tudi dol z joga podlage. Všeč mi je ta filozofija. Podlaga za jogo kot metafora za življenje. Svoj vsak dan, svoje življenje prineseš s sabo na vadbo. Če si nemiren, besen, če imaš polno glavo, se bo to poznalo pri tvojih gibih. Če ne verjameš, se postavi v asane, ki zahtevajo tvoje ravnotežje. Hitro se pokaže, koliko je ura. Še dobro, da velja obratno. Z vajo joge se lahko naučiš marsikaj. Ne samo gibanja na in brez podlage. Lahko se naučiš v sekundi umiriti um, dih, se osredotočiti na tisto eno točko na steni, ampak ne intenzivno, mehko, umakneš pogled nazaj, sprostiš se, istočasno postaneš trdna. Če to redno počneš na podlagi, ni šans, da ti ne bi uspelo nekaj podobnega, z redno malo vaje, tudi v drugem delu življenja. V službi, v odnosih. Samo spomniti se je včasih treba.

 

Če te dve misli povežem skupaj, potem pridem do naslednje logike. Kako naj svojo izbiro, svoje potrebe najdem znotraj določenega gibanja? Še vedno govorimo o pozdravu soncu, naprimer. Ampak sama se lahko odločim, kje najdejo moje roke oporo, ko moram zravnati hrbet. Na kakšen način poletim do dna, na kakšen način se spravim v strešico. Skočim? Stopim? Stopicljam po malo? Kolena na tla, ali se matram brez opore? Še več, ali uporabim pripomočke, si še bolj olajšam delo, ali grem do skrajnosti kar moje telo v tistem trenutku zmore? Najti moram, kar mi ustreza, znotraj določenih pravil, navodil.

 

Tega v življenju še ne znam. Znam iti po svoje, to ja. Kakšna pravila, delam kar hočem, ko hočem. Znam se držati napisanih pravil, do pikice. Tudi kadar so ta pravila takšna, da sama sebe izključujejo. Ta del mi je najtežji. Ko se želim držati, a ne morem. Takrat ponavadi pobegnem. Zaključim zgodbo, zamenjam okolje, prekinem. Ne da se mi s tem ukvarjati.Ne govorim o namenu upiranja zaradi upiranja samega, ker ne sledim drugim, ker nisem ekipni igralec. Ne znam pa manevrirati znotraj pravil, navodil. Ne poznam različnih položajev rok, znotraj določene asane. Tukaj zmrznem. Kaj naj zdaj naredim? Delam to, kar moram, ali delam po svoje? Ne znam združiti. 

 

Spoznati moram navodila, pravila. In potem najti, kako plesati, kako se gibati znotraj teh navodil. Ne slediti navodilom, ki me pustijo hladna. Ne zbežati. Ne biti upornik iz principa. Vem, da moram za začetek dovolj vaditi, da mi postane domače. Ampak kaj, ko sem dovolj velik perfekcionist, da težko potegnem črto. Še malo vaje, še čisto male. V drugem jeziku to izgleda tako, da preberem samo še en članek, potem pa grem pisat magistrsko. Ista logika. Samo še eno pravilo spoznam. Samo še malo bolj. Potem variacije, potem zahteve, prioritete. Kolena in križ so nekaj osnovnega, pri tem so variacije dokaj malenkostne. Ne delaš, kar ti paše. Kar ti paše zdaj, te lahko poškoduje vnaprej, dokončno. Ramena mogoče malo bolj fleksibilna, malenkost. Stopala so lahko v treh točkah, ampak vem, katere so moje šibke točke. Sicer obstaja izbira, ampak ne za moje zmečkane prste. Drugače povedano - komolce imam preveč fleksibilne. Ravne roke pri meni izgledajo tako, da jih malo zmehčam. Da zravnam roke, jih moram pokrčiti. Tako da ne trpijo zapestja. Spoznati moram pravila, spoznati moram sebe. 

 

Potem pa se gibati znotraj tega, kar je moja izbira. Kar meni najbolj ustreza. Ampak se gibati znotraj pravil. Še vedno delam jogo, ne pa svobodnega, izraznega plesa.

 

Kakšna ideja, kako ti izpeljati v praksi?


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.