Ljubljenci bogov

Published on 5 April 2021 at 11:30

Danes, na velikonočni ponedeljek (glej spodaj) pišem o bogovih. Ni o tistem bogu, ki se mu imamo zahvaliti, da smo danes lahko doma (pusti filozofiranje za enkrat drugič). Je o drugih bogovih, grških, antičnih. Tudi v to debato se na tej točki ne bom spuščala, se je pa z veseljem lotim kdaj drugič (religiolog itd.)

 

Danes pišem recenzijo.  O knjigi, ki se te dotakne, ki postavi več vprašanj, kot poda odgovorov. Ki pove že neštetokrat slišano zgodbo z novega, drugega, pozabljenega, obrobnega kota. Ki poudarja tisto, kar ob velikih zgodbah postane zakopano veliko preveč na dnu seznama.

 

Ahilova pesem, napisala Madelline Miller. Njena najnovejša prevedena v slovenščino je Kirka, ta je požela precej veliki pomp. Rada delam po svoje, zato sem se najprej lotila Ahila, v angleščini, v originalnem jeziku. 

 

Začelo se je počasi. Prepočasi, za moj okus. Stil pisanja je lep, poetičen, Millerjeva pozna sceno, se vidi, da jo diha in živi že kar nekaj časa in ni vsega postavila na intenzivno raziskovalno nalogo. Ne opisuje, ampak pokaže. Zadnje čase mi je to res ena ključnih točk. Ne povej, pokaži. Ne razlagaj, kako se nekdo počuti, naj občutim, kaj se dogaja z osebo, ki jo berem na papirju. Naj bo živa. To je v tej knjigi obkljukano. Ampak vseeno, zgodba govori o Ahilu, vse od njegovih otroških let, do trojanske vojne in Ahilove smrti. Nekje na polovici, mi pa še vojne niti začeli nismo in traja deset let. Kaj??! Mi je bilo obljubljeno, da se popravi, da te potegne notri. Kmalu sem lepemu stilu pisanja lahko dodala še napeto zgodbo. Med drugim zato, ker sem hitro dojela, kam pes taco moli. Šlo se je za to, da pričakuješ nekaj slabega, veš kaj se bo zgodilo, ampak ne veš, kako. Kljub temu si prestrašen, na trnih, hočeš vedeti in nočeš istočasno. To je točka na samem vrhu, ko si želiš brati knjigo, in istočasno ne. Ne moreš brez nje, a te trga med branjem. Te so mi najljubše. Če kaj odnesete od te recenzije, naj bodo to ravnokar prebrani stavki. 

 

Kaj je torej s temi vprašanji in bogovi? In velikonočnim ponedeljkom?

 

Veste, kaj so imeli vsi ljubljenci bogov skupnega? Veste, kaj je tista karakterna lastnost, zaradi katere so bili opaženi, zaradi katere so dosegli nesmrtno slavo, našli ljubezen, smisel življenja, zgodbo, ki presega njihov čas na zemlji? 

 

Predrznost. Fortune favours the brave. Vsi, ki so si nekako uspeli izboriti njim najpomembnejše, so bili vsaj v trenutku prošnje v najmilejšem poimenovanju nevljudni. V resnici pa gladko predrzni. Upali so si dotakniti kralja. Ugrabli so princeso. Lagali so, zavajali, grozili. Ne sebi enakim, ali tistim pod njim. Vedno so si upali segati višje. Kralji so to počeli bogovom. Grozili so jim. Nagajali. Jih ukradli (hint: kako je 'nastal' Ahil? Ni bil sad ljubezni, to je zagotovo). Vojak prime kralja, prosjači. Vsi s to svojo predrznostjo tvegajo absolutno vse. 

 

Pogum? Mogoče je to boljša beseda. Obup? Neumno tveganje? Vse to je vključeno v enačbo. Dejanja bi se lahko končala samo na dva možna načina. Ali zmagajo, dobijo vse. Ali nič. Izgubijo življenje, izgubijo dom, izgubijo svojega najdražjega. 

 

Vsi so dobili. 

 

Razmišljam, da mogoče ni tako samo v zgodbi. Ko si dovolj obupan, najdeš pot. Najdeš način. Takrat, ko nimaš druge izbire kot vse ali nič, takrat ponavadi dobiš vsaj nekaj. Na takšnem razcepu je nekaj lahko vse, kar potrebuješ. 


Nekaj časa je že minilo, odkar sem jo prebrala. Meni pa ta misel še kar skače po glavi.

 

Vprašaj na najbolj predrzen način. Bodi pripravljen, da izgubiš. 

 

Mogoče dobiš, vse.

 

Slavo, ljubezen, zgodbo. 

 

Dokler ne vprašaš, ne moreš vedeti.


p.s.: Velikonočni? In zakaj je ponedeljek praznik, kaj se je zgodilo v ponedeljek, da smo v ponedeljek doma in ne v petek, ki je s krščanskega vidika veliko večjega pomena v primerjavi s ponedeljkom? Česa ne vem??


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.