Domotožje

Published on 20 April 2021 at 11:30

Sem ter tja me zadane kot val. Večkrat kot ne je to močan val, bolj tsunami kot valovanje na slovenski obali. Včasih, ampak bolj poredko se zgodi, da ga pričakujem. Opazujem okolje, opazujem sebe in vidim, da se bo nekaj zgodilo. Redkokdaj se mu uprem. Večinoma se vržem notri, toliko, kot mi situacija dovoli. Vozim čim več, tam sem sama s tem valom in je odlično. Jokam, ampak grenko-sladke solze so to. So solze ponosa nase, še vedno moj največji dosežek, o katerem ogromno ljudi ve, tako po pripovedkah, po besedah, niti približno po čustvih. Čeprav je ta moj val posledica grenke izkušnje za njih. Tudi zame je bila grenka na kakšnih področjih. Ampak potem je tu ponos. Potem so tu ljudje, izkušnje. O bog, kakšne izkušnje so to. Zrak. Voda. Cesta. Veter in vročina. Jezik. Hrana. Kava. Dirty Chai Latte. Vijolična drevesa. In v resnici velikokrat diši po evkaliptusu, tako nežno, da komaj zaznaš.

 

Ko sem začela pisati je bil val daleč stran. Ne morem se odločiti, ali je bilo to dobro ali slabo. Pisati o nečem, kar je v največji meri čustveno, in biti objektivna - ne zveni preveč dobro. Ni več problema. Val je tukaj, dobrodošel je. Po desetih letih že praktično vem, kako ga najti. Samo kaj, ko nikoli ne vem, kaj bo prinesel s sabo. 


Največkrat se utapljam v nostalgiji. To je bil drug svet. Itak. Ampak to je bil popolnoma drug svet. Ta nostalgija ni sentimentalna, čeprav je čustvena. Še bolj kot v samem trenutku se zdaj lahko zavedam pomanjkljivosti, napak. Še bolj kot takrat se zavedam bolečine, ki sem jo s tem zadala staršem. Še bolj kot takrat se zavedam, kako nespametna devetnajstletnica sem bila. Ampak halo! Kako pogumna sem bila. Danes bi me bilo precej bolj strah, iti na isto mesto, srečati ljudi, ki jih zdaj že poznam, mesto, ki ga zdaj že poznam, a jih takrat nisem. Jezika. Ja, ok. V Avstraliji sicer uradno govorijo angleščino, ampak to ni nobena angleščina. Imela sem manj težav kot Američani. Pričakovala sem, da ne bom znala. Že imena ulice, na kateri naj bi živela naslednje dve leti nisem znala izgovoriti. Naslov sem imela napisan na list papirja, ki sem ga ob prihodnu v taksi vtaknila šoferju v roke. Moja angleščina je bila brezhibna v primerjavi z njegovo. Noben od naju ni imena ulice izgovoril pravilno.

 

Imela sem majhno sobo. Ne prvo, drugo, prva je bila bolj začasna nastanitev, in nikoli ni postala 'moja'. Druga je bila čudne oblike, nepravilen štirikotnik, z omaro in dovolj prostorom za pograd. Tanek črn želez se je majal vsakič, ko sem splezala na vrh, manjkal je vsaj en vijak, vse ostalo sva sestavljali jaz in cimra. Jaz nikoli uporabljala orodja ali vijaka, ona tak umetnik, da je na neki točki pozabila, da pravzaprav riše po moji deki in ne po papirju. Obdaja me takšne vrste nostalgija. Stene so tanke, ogrevanja ni, razen če si klimo navil na visoko. Večkrat me je zeblo, kot da bi mi bilo v lepi Avstraliji vroče. Ko je bilo vroče, je bilo vroče 40stopinj plus, žgalo je, nobene zaščite ni bilo v zraku in to si čutil. Je pa tudi ves čas pihal veter. Mislim, da je ta veter tisto, kar pogrešam bolj od vsega. Večkrat sem zaspala z glavo ob odprtem oknu. Šele potem, ko so mi domačini zagotovili, da pajki nikoli ne lezejo višje od 9 nadstropja. Bila sem v 12. Najlepša so bila jutra, s pogledom na center mesta in vetrom v laseh. Pajka niti blizu stanovanja nisem videla, sem pa videla netopirje, bolje poznane kot leteče lisice, zaradi velikosti. Ti pridejo vsekakor tako visoko in še višje. Videla sem pajke velikosti moje dlani, rumeno-rjavi z belim bolj pravilnim štirikotnikom na hrbtu. Videla sem morske pse (množina) plavati pod malim morjem plavalcev in surferjev. Po plavanju v tistih velikih, pravih valovih sem se grela na plaži in spoznala, da je bil skupaj z mano pod vodo tudi ta neprijetna žival. Takrat me ni bilo strah niti za sekundo. Bilo je samoumevno. Razen kapuce kadar si šel zvečer na sprehod. Leteče lisice se rade zapletajo v lase. 

 

Vse so imele ali kratke lase ali pa so nosile fige na vrhu glave. Točno te, ki so jih hipsterji nekaj let kasneje prinesli še drugod po svetu. To ni bila moda, to je bila edina pametna rešitev za lase, ki so jih konstantno bičali sonce, veter in sol. Naš pralni stroj je imel natanko tri nastavitve: pranje z mrzlo, pranje z vročo in pranje z mešano. Hvalabogu, sušilni stroj je bil že v stanovanju. Posledica vsega so dobesedno preperela oblačila. Nemogoče je obdržati majico. Ali čevlje s podplati, ki trajajo. Poleti je prevroče. Pozimi dežuje. Čevlje pa ne moreš nikjer posušiti. Ne vem, kaj so delali ostali, sama sem s seboj nosila nogavice in pulover. Predvsem poleti. Klima te je zbila iz 40 zunaj na 19 notri. Ponavadi si bil še bos. Takšna je moja nostalgija.

 

Pogrešam Operno hišo. Vem, tiste trapaste turistične točke, ampak na to lepoto sem se prav zares navezala. Slabih 40 min in sem bila pred vhodom, peš. Vmes nisem hodila po glavnih cestah Celovške, Dunajske. Hodila sem mimo čudovitih malih hišk, dreves z najlepšimi cvetovi - pomladni so vsi vijolični, tudi to vijolično barvo pogrešam. Pogrešam odprtost ljudi, kako preprosto je bilo načeti pogovor. Kako so vsi zahtevali, da najprej vprašaš kako so, šele potem naročiš kavo. Če si mislil iskreno in morda navezal pogovor, toliko bolje. Zapomnili so si te, tvoje ime, ga žal zapisali vsakič drugače, ampak zapomnili so si te. Zapomnili so si, da imaš rad kislo, ne sladko solato in ti dajali kis, sol in olje, ne jagod in granatnega jabolka. To zdaj počnem doma, samo iz nostalgije, dodajam granatno jabolko v solato, sploh mi ni všeč. Zapomnili so si, da ne preneseš, ampak res ne preneseš nič pekočega, kupili poseben kruh zate, zraven hrane vedno priložili dodatne prtičke, ker so vedeli, da ti bo vseeno teklo iz oči in nosu. 

 

Pogrešam množico ljudi, v kateri si bil lahko sam in ni bilo s tem nič narobe. Lahko si bil v družbi in tudi s tem ni bilo nič narobe. Pogrešam vodo. Tam je povsod voda. In kava. In drožkoti kruh, tam je bil popularen bolj kot katerikoli drug še preden je Slovenijo zadela korona in nam je zmanjkalo kvasa. Ne, to ni primerjava, to je samo moja nostalgija. Ko jaz vidim kruh brez kvasa, narejen z drožmi, moje misli odplavajo, pride tisti val, pride Sonoma, črna majica z belim flekom, kruhom, sendviči in kavo. Včasih, ampak samo včasih pogrešam vse tiste stolčene avtomobile. Nihče ne pazi, vsak je spraskan, vsak je pobuškan. Vsi so nenehno pod napadi žgočega sonca, soli in vetra. In drugih šoferjev, tudi drugi šoferji ne pazijo.


Sem ter tja me zadane kot val. Takrat težko govorim slovensko, poslušam slovensko. Takrat težko diham zrak, ki prihaja z aplskih gora, takrat pogrešam evkaliptus. Takrat ne razumem garaž in nobena kava ni dovolj dobra. Takrat si želim moj non-spicey ekstra pekoči turški burger, sonce in veter. O ti veter, kako šele tebe pogrešam.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.