Tesnoba

Published on 25 May 2021 at 11:30

To je recenzija. O, kar sem mislila vsako sekundo branja in še kar precej sekund po tem, ko sem končala, je moja nova najljubša knjiga. Potem sem šla (žal?) brat naslednjo knjigo. Fredik Backman. Ti baraba. 

 

Ne glede kam na lestvico ga uvrstim, Backman pri meni lestvico presega. Torej, tokrat o Tesnobi.

 

Dobesedno prevedeni originalni naslov je Tesnoba med ljudmi. Prve asociacije na zgodbo so lepa, hvaležna. Nikoli ne veš, kakšno bitko kdo bije. Res je odbita komedija zmešnjav, tako za lase privlečena, da se moraš smejati. V ta smeh pa je zasejano ogromno, ogromno tesnobe. Toliko tujcev na kupu, toliko težav, strahov, da se mora vsak bralec prepoznati vsaj v eni od malenkosti. In se smejati, tako, nervozno. Malo prisiljeno. Občasno pa tudi iskreno. 

 

Tesnoba govori o precej naključni skupaj nametani skupini neznancev, ki so ujeti, brez izhoda, v načeloma življenjsko stresni situaciji. Ko šteješ zadnje minute, ko nimaš nič več izgubiti, takrat velikokrat lahko veliko več daš. Ujetniki si med seboj podelijo iskrenost, bralec je lahko srečen kot muha na steni, ujame vse, zaplete se v vse, z varne razdalje udobnega kavča. 

 

Uraden opis knjige: 

Življenje se ne obrne vedno tako, kot si misliš. Dan pred silvestrovim, povsem običajen ogled stanovanja, šest zainteresiranih kupcev in ena nepremičninska posrednica. Naenkrat v stanovanje plane bančni ropar na begu pred policijo in vse skupaj se sprevrže v dramo s talci. A bančni ropar, ki mu gre ta dan res vse narobe, ni računal na take talce: dva zagrenjena ljubitelja Ikeinega pohištva, razdražena nosečnica, depresivna milijarderka in nadležna nepremičninarka. Da o zajcu sploh ne govorimo. Obupani ropar ima nazadnje vsega dovolj in talce izpusti. Ko pa policija vdre v stanovanje, ni notri nikogar.

 

Naključni skupaj nametani. Na prvi pogled imajo skupno samo to, da vsi iščejo novo stanovanje. Se hitro izkaže, da še to ni čisto res. Eni ga hočejo zase, drugi za otroke, tretji za predelavo in ponovno prodajo z večjim ali manjšim izkupičkom. Kmalu za tem se izkaže, da nič ni tako kot izgleda na prvi pogled. Še naš bančni ropar ni to, kar pričakujemo. Da se bralec ne počuti preveč utesnjenega, se sproti sprehaja skozi preteklost različnih junakov, našega policista in njegovega očeta, roparja, nakupovalcev. Včasih naš ta zgodbni intermezzo pričaka v novem poglavju, v drugem prostoru in času, pripoveduje avtor. Za opis njegovega čudovitega sloga nimam besed, to moraš pač poizkusiti sam. Včasih zgodbo iz preteklosti slišimo iz ust junaka samega, slišimo njegovo/njeno izpoved, z vsem, kar prvoosebni pripovedovalec lahko doda. Iskreno obžalovanje, strah, želje, potrebe. Hvaležnost. Ljubezen. Boleče spomine, ki so ga oblikovali v to, kar je danes. Z vso težo, kar je oseba včasih sploh lahko nosi. 

 

Če bi bila karkoli bolj konkretna o zgodbi, bi naredila dve napaki. Prvič, izdala bi preveč in odvzela katarzično neprijetno smejanje med branjem. Občasno solzico, ampak o teh se ne govori. Drugič, grdo bi posplošila zgodbo na tisto, kar sem jo doživljala samo jaz. Ti bi jo popolnoma drugače. Ravno to je tisto najlepše v zgodbi. Toliko vsega, da se lahko vsak v nečem najde, ne v eni osebi, mogoče v dveh, treh, samo v točki ali štirih. To so te lepe lastnosti Backmana. Prepletanje splošnega z univerzalnim, specifičnim, osebnim na človeško. 

 

O čemer govori v Tesnobi je tesnoba. Med ljudmi. Kako si skrivamo, pred seboj, še bolj pa pred tistimi, ki so nam včasih najbližje in ki bi nam najlažje pomagali.



Zgodilo se je tole. Šli so si ogledat stanovanje. Postali so talci, naključni, bančni ropar je hotel oropati banko, a banka ni imela denarja. Tudi v tem je dosti Backmana, da lahko že globoki cenim.

 

Čustveni pretresi, preteklost, iskrenost. Odprtost pred drugimi. En za drugm cepajo kot muhe. Začnejo si pripovedovati. Začnejo se tolažiti. Maske padejo, tudi tiste od zajca. Začnejo se poslušati, oprostijo si, podajo si roko. Skupaj pojejo pico in pogledajo novoletni ognjemet. 

 

Bila sem v podobni situaciji, večkrat. Nazadnje v skupini, na terapiji. Največkrat na taboru, najstniškem, angleškem. Na videz z eno samo skupno točko, ampak ko začnejo padati maske, ko prvi objame, ko prvi pove, iskreno, hkrati porine prvo domino. Takrat se začne čarobnost. Ne vem zakaj tega ne moremo delati tako, vsakodnevno - okej, ne vsak dan, ne z vsemi (ubogi neznanci), ne ves čas. To bi bilo pretežko. Konec koncev, naši junaki so bili zaprti en popoldan, obrnili življenje okoli in potem živeli srečno do konca svojih dni. Spoiler. Ne vem, kdo je že to doživel, kdaj, v kakšnem okolju in kako varno je to okolje bilo. Ampak takrat, ko čisto iskreno poveš, tako iskreno, da si še sam presenečen nad tem, kaj se dogaja v tvoji glavi, in srcu. Takrat lahko včasih naletiš na koga, ki te razume, ki te sprejme. Tudi če ni v isti situaciji, razume. In se ne prepira s tabo, in ne zamahne z roko, ker zdaj ni časa, ker je preveč posode za pomit, ker smo v kavarni sredi mesta in tam ni prostora za iskrenost, ki jo lahko vidijo drugi. Govorim o povezavi in iskrenosti, ki se včasih zgodi na kakšnem taboru polnem najstnikov, ko se deklice stiskajo skupaj na stranišču in jokajo in ena za drugo delijo svojo zgodbo. In druge preprosto razumejo. Objamejo, stisnejo roko in pokažejo svoj košček. Takšnega trenutka ponavadi nihče ne pozabi. Včasih se pozabimo med sabo, gremo naprej in ne živimo srečno do konca svojih dni skupaj, v novem stanovanju. Ampak tistega trenutka, tega ne pozabiš nikoli. 

 

Zdaj mogoče ne moremo več hoditi na mladinske tabore, niti niso vsi enako dobri, ta čarobni trenutek se ne zgodi vsakič, ko si želiš. 

 

Lahko pa si ga skušaš pričarati, sestavine so dokaj jasne. 

 

Ko sem ga doživela kot odrasla, odgovorna, polno zaposlena, sem bila na skupinski terapiji. Začnemo z uvodom, vsak s svojo skesano zgodbico, načeloma nas je največ sram, malo smo obupani, brezvoljni, predani v zlo usodo. Ko se je zgodil čarobni trenutek smo jokali, debata je tekla na temo čustev, na temo jeze pravzaprav. Večina nas je ugotovila, da jeza samo maskira druga, žalost, obup, razočaranje. Jeza je dovoljena, ostalo je znak šibkosti, histeričnosti. Tam smo bili žalostni vsi. Sedeli smo v tišini in bila je ena boljših od 12 srečanj. Nismo se poznali, nismo prijatelji. Spoznali smo se, srečevali na lokaciji ob terminih, se srečali ob koncu. Ampak odprtost in iskrenost, to je nekaj drugega. Tudi to je ostalo.


Če nimaš drugega, pa vedno lahko bereš Backmana. On iskrenost, čustva, nosi na odprti dlani.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.