Čas za vdih

Published on 10 April 2021 at 11:30

Pozdravljeni introverti in hvala vsem, ki se sprašujete.

Spet se vračam k dnevniku Tihi, Susan Cain. Tokrat ne z jezo (hvalabogu končno spet). Tokrat z idejo, mislijo in hvaležnostjo. 

 

Prvo vprašanje je nekako obviselo v zraku že v zadnji rundi. Prilagajanje. Vprašanje se obrača na cono udobja. Zvezek sicer hoče poudariti, da občasno moramo doseči in morda celo malo raztegniti te naše meje, včasih nas v to prisili situacija, včasih se v to prisilimo sami z namenom ugajanja, včasih se v to prisilimo sami z namenom rasti. Vendar pa zvezek tudi dokaj jasno da vedeti, da nihče ne bi smel ves čas hoditi po robu in se raztegovati in prečkati lastnih meja. Obstaja meja, do kje lahko širimo svoje meje. 

 

Prva naloga: nariši svoj udobni kotiček pod soncem (moj splav sredi morja, če se kdo spomni). Moji možgani že meljejo. Kje so te meje? Do kje se razširimo, kdo nam postavlja meje, na kakšen način jih prestopamo? Kdaj jih prestopamo? Širimo? Kdaj smo prestopili dovolj? Za kaj, za koga? Zadnje čase je tega kar precej. Stopi iz cone udobja in si upaj (celo moja zadnja objava govori o točno tem). Tvegaj si začeti lastni posel. Začni deliti več na družbenih omrežjih. Začni pisati blog. Začni podcast. Vem, da ti bo neudobno pred kamero, ampak se navadiš in ali ni dobro, malo stopiti iz cone udobja? Malo zrasti? Stopiti izven svojega varnega mehurčka je postal izključno pozitiven pojem. Je nekaj, kar mora biti nagrajeno. In je nekaj, kar mora človek početi ves čas. Nenehen pritisk na rasti, na izboljšavi, več več več. In je spet nekaj, kar se od introvertov pričakuje več. Komu bo bolj neprijetno govoriti v kamero, introvertom ali ekstrovertom? Komu bo bolj neudobno napisati nekaj plehkega in lahkega, klepetati s popolnimi neznanci, namesto razviti globokih pogovorov, ki jih preko instagrama velikokrat ne moreš do točke, ki bi si želeli? Go out there. Zakaj in kdaj? Zvezek hoče introvertom dati vedeti, da ne. Ni ti potrebno ves čas biti out there, ne potrebuješ se ves čas izpostavljati, zato da boš sploh lahko tekmoval v svetu, ki ga pogojujejo ekstrovertni pogoji. Quiet in a world that won't stop talking, je cel naslov knjige. Ne gre se samo za introverte, gre se za svet, kjer so ekstrovertne lastnosti poudarjene in vedno bolj željene, uspešne, pohvaljene, pripeljejo do bolj pozitivnih rezultatov/posledic. 

Podi iz cone udobja sem preimenovala. Sprehodi se malo v čevljih drugega. Ta mi je veliko bolj všeč in je primerna tako za introverte kot za ekstroverte. Če hočeš razumeti prijateljico/partnerja, ki sta ponavadi vedno nasproten tip osebnosti, potem ne moreš ves čas misliti tako, kot misliš ti. To ne deluje na dolgi rok, na tak način ne rasteš, ne razumeš. Zato moraš iti iz cone udobja. Da zrasteš in da razumeš. In z nobenim drugim razlogom. Moj je ekstrover, VEEEELIK. In že celo leto (in kakšen mesec) je zaprt doma v hišo. V redu, sva tukaj tudi jaz, mala in čisto preveč mačkov, ampak to v resnici ni isto. To ni ekstrovertno druženje. To ni zabavno druženje, ne take vrste, ki ekstroverta obloži z ljubeznijo, veseljem in energijo. Meša se mu, to vidimo vsi že na kilometre. Meša se tudi otroku, ki pade vedno nekam vmes. Skušamo vzpostaviti ritem, ampak ob vrtcu on in off to ni tako zelo lahko. Popoldanskemu spancu se je odrekla že pred letom, razen kadar je v vrtcu in še to ne vedno. Je in ni, spi in ne spi. Bijemo bitke in izbiramo, katere bitke bijemo kakšen dan. Tako kot bijemo bitke z vsemi drugimi, danes predvsem na področju kdo je bolj ubog na duši zaradi vseh teh koronaomejitev. Zdravstvo? Katero zdravstvo, tega res ne gre metat vse v isti koš. Starši z majhnimi otroci? Kako majhnimi, šola ali bolj 2-letniki, kot je moja, ko nimajo absolutno ničesar, s čimer bi se zamotili sami? Brezposelni, tisti na čakanju? Prodajalke, samostojni podjetniki, ki nič ne morejo a ne vejo, kako spet pognati podjetje, 'ko bo spet vse po starem'? Najstniki, prvi letnik srednje, prvi letnik faksa, tisti, ki imajo življenje na pavzi? Starejši in bolni, tisti, ki se najbolj bojijo same bolezni? Vsak imaa svoje področje, na katerem je trenutno močno potisnjen preko vseh meja. Da bi oblekli čevlje še koga drugega, zveni velikokrat kot prevelik napor. Ampak mogoče bi nam to pomagalo stopiti malo bolj skupaj, biti malo manj bitk na malo manj področjih. 

Iti ven iz cone lastnega neudobja nam zna pokazati, da smo z drugimi v istem čolnu, tudi če sedimo na drugem robu. Znam nam pokazati dobro, ki ga imamo sami. Zmožnost dela na domu in redno plačo na računu. Zdravje. Varnost in družino. Vrt pred nenehno svinjsko hišo. 


Ne da bi vedela, sem že odgovarjala na tretje vprašanje. Opiši dogodek v svojem življenju, ko se je tvoja introvertna osebnost pokazala kot prednost. Introverti znamo posvečati pozornost na ven, spremljamo, kaj se dogaja. Velikokrat so posledično tudi bolj empatične osebnosti. Vemo, kaj se dogaja z drugimi in kako se drugi počutijo. Praktično skorajda kot da bi hodili v drugih čevljih - samo še sprejeti in se nehati bati, to bi morali narediti. Introverti lahko naredimo situacijo bolj mirno, prijetno, udobno. Včasih to sede tudi ekstrovertom. Sploh, ko se počasi starajo in ugotovijo, da ne morejo več prežurati cele noči z glasno glasbo in vpitjem in plesanjem, ne da bi to pustilo resne posledice še za nekaj naslednjih dni (jap, to je hec, ampak vsi vemo, da zelo resničen). Introverti, kadar lahko, nudimo drugo vrsto letnega časa. Smo zima in jesen, v nasprotju s poletjem in pomladjo, ko vse nori in brenči, od zgodnjega jutra do poznega večera. Ampak kot smo se naučili v risanki (True and the Magic Kingdom, jaz sem velika oboževalka, druga dva malo manj) potrebujemo tako noč kot dan. Potrebujemo druženje ob sončnem vremenu, da lahko zvečer sladko zaspimo. Rastline potrebujejo sonce za rast, vendar noč za počitek. Zdaj že filozofiram, ampak saj veste, kaj hočem povedati. Potrebujemo eno in drugo, in to je treba sprejeti. Včasih se tega bojimo, še večkrat ne razumemo in je to glavni razlog vseh problemov. V risanki posebna Želja obleče Sončno kraljico v dan (ker ne more stopiti v noč), zato da lahko vidi kraljestvo, kjer vlada večna tema. Njena sestra, kraljica Noči ji vedno govori lepe stvari o noči, tem krasnem, mirnem obdobju. Vendar pa Sončna kraljica tega ne vidi, ko noč traja večno. Njena sestra se s tem strinja. Posebna Želja, True, Cumulo in družba omogočijo še kraljici Noči, da si ogleda del kraljestva, kjer vedno sije sonce. Tudi Sončna kraljica sestri ves čas pripoveduje o življenju, rastlinju, energiji, veselju, ki vlada čez dan. Ampak v večnem dnevu tega ne ena ne druga kraljica ne vidita. True (majhna deklica, mimogrede) jima hoče to povedati, a ne gre. Vidita, kako lepo jima je, ko sta skupaj in v glavi imata tisti del dneva/noči, ki mu vladata kot običajno. Vendar večni dan, niti večna noč, nista običajna. Ne verjameta, ne razumeta (boljša beseda), da bi lahko bilo karkoli narobe. Dokler True ne najde načina, da ju popelje in jima pokaže na lastne oči. Dokler ne razumeta, se bojita samo svojega strahu. Ne vidita, kaj doživlja celotno kraljestvo. Kot običajno True in njene Želje rešijo zadano nalogo. Ne gre se za eno ali drugo, gre se za oboje skupaj. In to v veliki, širši sliki, ki je ne moremo videti brez empatije in hoje v čevljih drugih ljudi. Ali, kot sem filozofirala v zgornjem odstavku, razširiti malo svoje cone udobja in pogledati, kaj se dogaja preko meje, na drugi strani.


Konec koncev pa vsi potrebujemo svojo vrsto zahvale. Drugo vprašanje se obrača na dejstvo, da introverti delajo zase in ne za zunanjo nagrado. V knjigi sem razumela, kaj je želela povedati, zdaj, nekaj let pozneje, imam celo vrečo dvomov. Ne glede na introverta ali ekstroverta, človek je družabno bitje. Lep občutek je, ko ti nekdo da vedeti, da opravljaš dobro svoje delo, da lepo skrbiš, da se vidi, da se trudiš, da ceniš njega/njo takšno kot je, da prinaša veliko dobrega in da si vesel, da je del ekipe. Ne, ker se trudi biti to, kar ni, ampak ker je zvest sebi in ker s tem prinese nekaj, česar drugi ne morejo. In ker je točno to tisto, kar zares potrebujemo. Vse ostalo prinesejo drugi. Da vidimo in razumemo te lastnosti, moramo naprej narediti korak ali dva izven cone lastnega udobja. Tako eni kot drugi.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.