Kamni, dim in ogenj

Published on 15 April 2021 at 11:30

Z mojim imava večkrat debato o denarju. In mojem nesmiselnem zapravljanju le-tega. In njegovih komentarjih v stilu: meni takšne stvari pač nič ne pomenijo. 

 

Vsakič, ko izjavi kaj zgoraj podobnega, me preseneti. Ne, ker ne zna ceniti darila (in to od mene) in to je čisto svojevrsten problem (Marcel Mauss, prosim). Zato, ker nikoli nimam pametnega komentarja, odgovora. In vsi vemo, da imam rada zadnjo besedo.

 

Nekega dne sem lahko povezala ta moj zmedeni občutek z identičnim občutkom iz drugega kraja in časa. Ko me je nekdo nekaj vprašal in nisem imela odgovora, samo zato, ker mi ni bilo jasno, zakaj je vprašanje sploh važno. Ne, ne verjamem v vedno pametna vprašanja in verjetno sem prva na seznamu tistih, ki večkrat kot ne postavlja napačna vprašanja. To vem zato, ker so me med drugim profesorji opominjali, da danes se pa res ne bomo spuščali v to. Ne napačna vprašanja torej, samo neprimerna kraju in času. To torej poznam. Zakaj je bilo tisto vprašanje neprimerno kraju in času? Vprašanje, ki je bilo namenjeno meni?

Na kratko in precej preveč grdo bom posplošila moje razumevanje religiologije, ki je fenomenološke šole. Eden mojih najljubših predstavnikov te šole (sploh) je Mircea Eliade (Mirčea, ostalo se prebere kot se napiše). Sicer rojen v Romuniji je svoje življenje posvetil raziskovanju religije. Včasih na precej preveč predan način. Napisal je naprimer odlično knjigo o jogi, ki naj jo prebere vsak, ki misli da ve, kaj je joga. Nujno. Dobil je štipendijo in se odpravil v Indijo, k mentorju, profesorju. Očetu deklice, s katero je pridno ljubimkal. Dokler ni izvedel njen oče, vrgel študenta iz hiše in mu vzel štipendijo. Fant se je potem odpral na drugi konec že omenjene države, v ašram, kjer se bo učil o tantrizmu. Žal je tudi preveč grdo posplošil vse skupaj in se odločil usmeriti bolj v praktično izvedbo tantre, ki je v resnici veliko več kot to. Tudi tokrat so tako njega kot njegovo ljubimko hitro vrgli na cesto. 

 

Skratka. Eliade je odličen. Pa še to, vsi novejši bolj kulturno-antropološko usmerjeni so zelo bralni, tako kot naprimer tudi Freud. Znotraj nekaterih krogov namreč velja prepričanje, da mora biti strokovna teorija tudi berljiva. Lepo pisana in razumna. Da obstaja razlika v pisanju pri američanih ali evropejcih, no, o tem je pisal tudi Charney v Slovenologiji. Z njim se strinjam o tem, kakšne so razlike in njihovi razlogi, definitivno pa o okusih z njim ne bom razpravljala. Na kratko: Evropejci hočejo, da zraven misliš s svojo glavo, torej razmišljaš, garaš, branje strokovne teorije je delo. Američani po drugi strani raje večkrat povejo isto, na začetku, na sredini in na koncu, da se slučajno ne bi našel kdo, ki ne bi razumel, o čem govori. Žal za mnoge evropejce precej dolgočasna zvrst, ko preprosto ne razumeš, zakaj 20 strani, ko pa bi lahko bile samo 3. Skratka. Nazaj k Eliadi. Izjemno je berljiv, ni namenjen le tistim z večletnim študijem pod pasom. Poleg tega tudi ti radi večkrat kaj poguglajo, vse pač ne more ostati v glavi. Poleg knjige o jogi (prevedena v slovenščino) je napisal tudi zbirko vseh religij sveta (v njegovem času). Tri debele, debele knjige, kratke in jedrnate. Te še moram prebrati in komaj čakam letni dopust, ko bom lahko na sončku samo brala, brala, brala.

 

Eliade je fenomenolog, načeloma filozofska smer. V religiologiji to izgleda zelo preprosto. Ne sprašujem se, ali je res. Temelj vsake raziskave vsake religije pod soncem je ta, da avtomatično sprejmem vsak verski nauk kot da je resničen. Ne sprašujem, ali je Jezus res živel, umrl in vstal od mrtvih. Verniki to verujejo in to je vse, kar je važno. Jogiji lahko vržejo vrv v zrak, ki se oprime neba, potem pa po njej plezajo več dni. Ali ko smo že pri več dneh, skoraj mrtvi ležijo v krsti globoko v zemlji, potem pa zadihajo in se izkopljejo teme. Lahko lebdijo ali so nevidni. Ne jejo in ne pijejo nečloveško dolga obdobja. Profesor me je vprašal, če se meni to zdi res, verjetno? Tukaj je tista točka, ko sem zazijala in sploh ne razumela, po čem me sprašuje. Zato sem fenomenološke šole. Ker sploh ni važno, kaj si o tem mislim jaz, to ne spremeni absolutno ničesar. V najboljšem primeru me omeji, da ne razumem, ne sprejemam in kaj je potem razlog moje raziskave, moje študije, mojega spoznavanja nečesa novega? Ni je. Potem spoznavam svet s tem, kar že vem. In kot rečejo v filmu Avatar: you cannot fill a cup that is already full. Amen. 


Po izobrazbi kulturologinja, s smerjo antropologijo, magisterijem v smeri religioloških študij. Iskreno sem imela možnost sestaviti sama svoj urnik, na njem so bili sami antropološki/psihološki predmeti, mogoče kakšen obvezen ali dva s smeri kulturologije (zame mogoče preveč v sedanjem modernem času), nekaj več s smeri komunikologije, kakšen ali dva politična (ker FDV živi za politiko). 

 

Ko Gašper torej reče: to njemu pač nič ne pomeni, meni ni nič jasno. Ker pa saj meni tudi ne? Mogoče? Ne vem? Ne razumem, kaj ima njegovo osebno mnenje sploh kaj pri tem (pri darilih, ki mu jih jaz kupim za takšno ali drugačno vzpodbudo in so polna simboličnega).

 

Vsa moja dejanja ne izhajajo nujno iz vere, temveč izhajajo iz brez-miselnega ponavljanja z namenom razumeti, spoznati, biti. Nekdo drug v nekem drugem času, videti svet z drugačnimi očmi, če že ne morem videti drugačnega sveta. 

 

Moja dejanja so moj način spoprijemanja z ujetostjo tega trenutka. Ne samo zaradi covid situacije, tudi zaradi službe in pomanjkanja časa, pa financ, zaradi strahu in odgovornostjo, ki prideta v odrasli dobi. Moje spoznavanje in - iskreno rečeno - igranjem z raznoraznimi drugačnimi predmeti je moj pobeg iz tukaj in zdaj, čeprav samo v mislih in dejanjih. Meni je že to veliko. 

 

O igranju pa nekoč drugič, tudi to je odlična dejavnost, zelo primerna in zaželjena za majhne otroke, malo manj za tiste večje. Razen, če si Leonardo di Caprio, potem te za to igro plačamo mastne denarce.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.