Umik. Pobeg. Počitek.

Published on 20 May 2021 at 11:30

Kakšno naključje, da se današnja vprašanja dokaj do perfekcije ujemajo s temo, ki sem jo želela deliti. Spet o introvertih. Moja tema je dokaz, da pravzaprav še ne govorim dovolj, ne težim dovolj, ne ponavljam in ne razlagam dovolj.

 

Mene, ki se pritožujem, in mojo drago hčerkico so moji starši odpeljali na tridnevni izlet na morje, na Hrvaško. Kakšna radost je bil teden pred tem, z iskanjem tega in onega brisa in papirjev in dokumentacije, to bom izpustila. Se vrnem, če mu slučajno zmanjka drugih problemov v življenju. Hčerkica je bila angelček, razen v hotelski restavraciji za tista dva zajtrka, ko nam je vsem teklo izpod čela, po hrbtu, še dobro, da smo imeli dokaj kratke majice in smo se uspešno izognili švic madežem vse okoli. Mojadva sta vzela mojo in so šli, imela sem nekaj ur zase in sem brala, v hotelu, s pogledom na morje, nikjer nikogar. No, sem se trudila brati, pa je bila knjiga, moje veliko zatočišče, malo v napoto. Preveč miru je bilo okoli mene, da bi se ukvarjala z Demšarjevim Milošem. Šli smo na kakšen sprehod, metali kamne v morje, se preprekali z otrokom glede njene hrane, šli v Zadar, tako lepo, tako podcenjeno mesto. Vožnja je bila dolga, a neverjetno prijetna. Prvič po dolgem času na morju, prvič po dolgem času čez mejo, končno ven iz hiše, na potovanju. Solze sreče in svobode so bile ves čas nekje blizu površja.

 

Sem pa dobila komentar: si se pa uspela vsaj malo spočit, ane? Moja draga mati, ki razume, da ima človek čez glavo hiše, pospravljanja, kuhanja, tudi če tega ne počne ves čas, je ves čas še bližje površja kot tiste moje prejle omenjene solze. Kako ti gre na bruhanje in kako ceniš, da ti nekdo pripravi zajtrk. Ne, da ne pospravljaš, o tem niti ne razmišljaš. Se strinjam. Uf, je bilo luštno. Roko dam v ogenj za še en tak izlet. Minus stres za očeta in marina in čoln. Je pa stres v zvezi s čolnom, ob tem pa človek mora pomisliti še na malo hvaležnosti.

 

Ob tistem nežnem vprašanju me je spet spreletel že znan občutek zmede. Kaj? Kaj ima pa počitek z vsem tem? E, pa sem pristala pri temi za introverte. Bilo je luštno, zelo, umirjeno, hvaležna sem do nebes in nazaj. Ampak. Veliki A. Luštno in počitek za introverta NI ISTO. Prijetno. zabavno. Sproščeno. Niti vau, niti hudo. Niti koncert, niti počitnice z drugimi v hotelu, niti luštni rojstni dnevi in odbite novoletne žurke, dopustovanje s prijatelji. Ne pomeni, da so slabe, da je z njimi kaj narobe, da je neprijetno, da ne bi ponovil. Sploh ne. Ampak, Ampak, to ni počitek. To ni sprostitev. Noben koncert, še tako dober, ni sprostitev. Gardaland, noro, z veseljem - ni sprostitev. Bo pa po vsem tem NUJEN počitek. Takšen, resen. V tišini. Brez ljudi, brez dela, brez zvoka, razen mogoče kakšen zen kitare v ozadju. Po možnosti bo deževalo, prijetno, ravno prav hladno, samo dežne kaplje, vse bo umirjeno, nikjer ne bo nikogar. Ni nujno luštno, prijetno, zabavno, niti omembe vredno. Je pa nujno. 

 

Iskala sem pravi izraz za naslov te objave. Retreat zveni odlično, zajame vse možne pojme, ki jih hočem prenesti v sporočilo. Retreat v smislu poletni retreat - izlet, dopustovanje, počitek, grem na morje z namenom, da se spočijem. A hkrati je lahko umik, je lahko pobeg. V vojski naprimer. Močno sporočilo, čeprav mogoče nujno potrebno. Da bi le postalo jasno.

Wtih a better understanding of your optimum amount of simulation, you can begin consciously trtying to position yourself in environments favorable to your personality - neither overstimulating nor understimulating, neither boring nor anxiety producing. (p.30)


Po tem krasnem dopustu sem potrebovala kar nekaj dni, ko sem skakala v zrak, napeta kot struna, ob vsakem, zvoku, premiku, dotiku. Spočila sem se od kuhanja, po vrnitvi bi dala vse, da bi lahko samo kuhala v tišini, brez ljudi. Ustvarjala z rokami. Brez dotikov. Obožujem, ko se mala stisne k meni, priteče in vrešči mami. Ni ga lepšega. Tako napeta je ne morem dvigniti, vržti v zrak. Sebe vržem v zrak, samo sekundo potrebujem. Grda iskrenost, točno to obljubljam na tem kanalu. 

 

Gremo v dnevniku Quiet

 

Prvo vprašanje. Kakšne vrste umikov iščeš (What kinds of retreats do you seek)? Naštevam: 

- branje v tišini;

- dež;

- samota;

- mirna, instrumentalna glasba (npr. Maldivi in kitara);

- ustvarjanje v rokami (npr. kuhanje, pisanje, limanje, striženje, pospravljanje, risanje, pisanje, na roko, ne na računalnik);

- spoznavanje novega.

 

Drugo vprašanje. Pomaga, če si razliko med introverti in ekstroverti razložimo kot različne potrebe v stimulaciji iz okolja. To že ponavljam, meni je to ključna razlika. Introverti potrebujejo manj zunanjih dejavnikov, ekstroverti več. Če si merilnik predstavljamo kot neke vrste termometer, samo da merimo stimulacijo iz okolja, ne temperature. Introverti že začnemo z višjo, biologija in to. Kot da je v introvertovi okolici 20 stopinj, pri ekstrovertu 15. Dodaj pet stopinj in pet stopinj. Ekstrovert bo imel prijetnih 25, introvert vročih 30. Razlike so včasih še večje, odvisno od posameznika nivoja introvertizma. Vsaka svetloba, vsak predmet, vsak zvok, škripanje stola, govor, glasnost govora, vsak decibel šteje. Utripanje, premikanje. VSe šteje, vse dodaja temperaturo. Kakšno 'temperaturo' potrebujemo je odvisno od situacije. Za učenje manj, za zabavo več. Introverti se naučijo malih trikov. Sedenje na wc školjki med odmorom, zaprti, seveda, zaprta so tudi vrata. Džumbus ostaja zunaj. Ta je kar stalna praksa, ne glede na starost in spol. Prej zaključijo večer, se umaknejo v sobo. Včasih spat, izmučeni s(mo). Včasih brati, gledati ekran, zijati v steno. Mogoče je kdo opazil, ta termometer svojo toleranco nekako niža tudi z leti. Kar je bilo več kot sprejemljivo v dvajsetih, bo pri štiridesetih katastrofa. To velja za obe vrsti - introverte in ekstroverte. 

Drugo vprašanje in tretje sta povezani. Eno sprašuje, kdaj se je bralec počutil premalo stimuliranega, understimulated. Drugo, kdaj je bil preveč, overstimulated. Premalo je najlažje opisati kot tisti grozljivi občutek dolgčasa. Meni nikoli ni dolgčas, ne vem, če mi je sploh kdaj bilo. Kakšen ekstrovert bi v mojih čevljih hitro postal nestrpen, zdolgočasen, nemiren. Dve uri sedeti pri miru? Iti na dolgo pot sam? Okej, saj spoznaš druge na poti, ampak a ne velja, da je več bolj veselo? Ne, ne velja. Zate že, zame je več večja groza. Spet smo pri tisti grdi iskrenosti. Preveč stimulacije pri enem in drugem opazimo kot stres, nemir drugačne vrste. Živčen, prestrašen. Brez spanca, utrujen. Razdražljiv. Tudi to velja za oba, edina razlika je, koliko zunanje stimulacije nekdo potrebuje, da pride do te točke. Kako to zunanjo stimulacijo doživlja, doživljanje pa je tako zelo subjektivno izkustvo, da se niti dva ne moreta primerjati. 

 

Poslušam sebe - kljukica. 

Spregovori naglas - uf, na tem me čaka še kar nekaj dela.

 

Zadnje današnje vprašanje se dotika samote. Kako se počutiš, kadar si sam (What does being alone feel like to you)? Imam prijateljico, ki ji samota predstavlja največjo grozo. Kaj bo delala? Kaj bo mislila? S kom naj se pogovarja? Meni je samota temelj vsakega počitka, umika, pobega. Brez nje se nikoli ne spočijem, ne glede na vse ostalo.


Povedala sem že enkrat, najbrž se bom ponavljala do onemoglosti. Vsak mora kdaj stopiti iz svoje cone udobja. Malo zato, ker ga nihče ne vpraša, malo zato, da zraste. Malo pa zato, ker je dobro. V resnici nihče nič ne zamuja. Vendar se mora vsak spoznati in ugotoviti, kaj potrebuje iz svoje okolice, kaj potrebuje za svoje delo, za svoj počitek, za svoj gušt in zabavo. In potem delati na tem, da si ustvari svoje življenje. Zadnje čase berem samo o tem. Življenje je v tvojih rokah in samo v tvojih in samo to je tisto, nad čemer imaš dejansko moč in vpliv. Ničesar in nikogar drugega ne moreš spremeniti. 

 

Na delo veselo!


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.