Zusak

Published on 4 June 2021 at 11:30

Na Zusaka sem še prav posebno navezana. Je Avstralec, tudi sama sem ga spoznala v Avstraliji. Tako kot tukaj, si lahko tudi tam, v Sydneyu, v trgovini imenovani Coles, kupil vse, po čemer ti je zahrepenelo srce. Malo kruha, kakšen prašek, že zmešana in pripravljena zmes za čokoladne piškotke, zavita tako, kot pri nas Poli salama, tista ne narezana. Samo še stiskaš in odrežeš pri debelini, ki ti najbolj ustreza. Ali pa ješ surovo, nihče ne obsoja. Skoraj pri blagajnah je kupec lahko naletel na knjige, revije, pobarvanke, plišaste igračke, itd. Knjižnico sem hitro našla, knjig pa nisem kupovala, vsaj ne na začetku. Vse je precej dražje, knjige so cenejše. Precej. Knjigarne so večje, precej. Pol City Parka velike, naprimer, Muller v BTC-ju, naprimer, tri nadstropja, z luknjo v sredini, mizicah na obrobju ob ograji, pa še kavo si lahko naročil. Prelistal knjigo, in jo mogoče prebral. Imeli so ločene knjige, ki si jih lahko bral, ter varno zavite tiste, ki si jih kupil lepe in nedotaknjene. Mini raj na zemlji. Moj najljubši kotiček je bila stena s klasiki. Same lepe, a komaj nekaj dolarjev vredne. Za papir, več ne. Avtorske pravice so potekle. Ampak knjig nisem kupovala, vsaj ne na začetku, življenje je že tako dovolj drago. 

 

Vsakič, ko sem šla po kruh/prašek/majonezo/delamaris piknik ribico/riž/šampon, ... sem se tiho sprehodila mimo ene prav posebne. Mehka vezava, svetlomodri odentki so se sprehajali po naslovnici. Mimo napisa the Book Thief. Na koncu sem jo dobila kot darilo. So se strinjali, da kar vrešči moje ime. Vem, sem slišala. 

 

Začela sem brati in začela jokat skoraj istočasno. To je bilo zame nekaj novega. Kdor ne pozna, Kradljivko knjig pripoveduje Smrt, tista s koso, ki na koncu pride do nas vseh. Kraj dogajanja: Nemčija. Čas: Konec 30, začetek 40 prejšnjega stoletja. Vzpon, kraljevina in padec nacistov. Že samo to je dovolj dobro, da me mine razlaganje, ker bom vse uničila, kot če bi razlagala vic. Izgubi magičnost. Ta Zusakov stil, to je tisto, kar je vse skupaj začinilo do odličnosti, perfektnosti. 

 

It kills me sometimes, the way people die. Reče Smrt. Ah, imam že solzne oči in dlake pokonci. Kako te takšen stavek ne ubije? So klasiki, so dobre in zanimive knjige, in je Zusak. Berem ga zelo previdno in zelo počasi. Takrat, ko mi res zadiši, ko zares moram, ne kar tako ves čas. Knjige piše počasi in z užitkom, počasi jih izdaja in mi jih bo prehitro zmanjkalo. 

Leta 2018 je izdal knjigo Bridge of Clay. Že naslednje leto jo je pri nas izdala založba Sanje.  Zelo kmalu je pristala na mojih policah. Problem je bil le v tem, da je sledilo precej noro leto. In da berem preveč knjig naenkrat, česar pa Zusaku res ne morem narediti. Zvesta, samo on, to je to. Ostali pod nujno na pavzo, ne glede na vse. 

 

Začela sem brati, Fanta, ki je postal most. Zdel se mi je primeren čas. Končala sem ga dobro leto kasneje. Zakaj? Ne vem. Zusak ohranja svoj stil pisanja, ohranja svoje kratke stavke in besede. Pri njem velja obratno pravilo, tisto o slikah, ki govorijo tisoč besed. Zusak zna povedati tisoč stvari v enem tako kratkem stavku, da niti nisem prepričana če je stavek. Zusak dela tisto odlično stvar, ki mi je tako všeč. Govori in govori in govori, in že misliš, da zapravlja tvoj čas, upaš, da se motiš, ker nikoli ne zapravlja tvojega časa. Vsaka beseda ima svojo težo na točno pravem mestu, na točno pravi strani. 

 

Fantom sem se namatrala, precej garaško delo je bilo, bolj kot druge do sedaj, čeprav težko katerokoli označim za lahko branje. Mogoče prevod? Ne vem. Bi morala brati v angleščini. Mogoče zgodba, tisto grdo grdo presenečenje od strani, kamor res nikoli ne pogledaš. Mogoče sem pričakovala žalosten konec, še bolj žalosten konec, Zusak trpinči, nikoli pa ne pusti grenkega okusa v ustih. Mogoče je bilo krivo moje varanje in branje vsega po vrsti, tekmoval je z drugimi res dobrimi knjigami, spoznala sem Backmana, ki ga po novem uvrščam v isto kategorijo - Zusak kategorijo. Mogoče bi morala biti bolj zvesta, si vzeti več časa in se ta čas res posvetiti samo njima, Fantu in Zusaku. Ne vem, kaj me je zvilo. Mogoče bi morala bolj slediti Clayu, ne bratu, govorcu, piscu. Vedno imam raje pripovedovalce kot glavne like, to je zagotovo problem.

 

Ne me narobe razumeti, še vedno je odlična knjiga, ki jo še kar valjam po rokah, sploh se nisem pripravljena posloviti. Še bi jo brala, to ni kritika. To je glasno premlevanje, poskus potiska bisera iz tam, kjer me žuli kamen. Kamenček. 

 

Naj povem, o čem se gre. 

 

Pripoveduje nam Matthew, piše po starem stroju tolče v kuhinji, ki so jo deli še s štirimi brati. Dunbarjevi fantje, ki jih moraš imeti rad, kljub njihovim kletivcam, pretepanjem, prepiranjem, čudaškim domačim živalim (je tiger, je maček? Kdo bi vedel), ki so tako zelo Zusak, samo v njegovo zgodbo sodijo. Odraščajo sami, najmlajši komaj najstnik, najstarejši je najstništvu komaj pobegnil. Otroci Penelope in Michaela. Ona azilantka, pobegnila je iz Poljske, on otrok matere samohranilke, očeta gasilca je pojedel ogenj. Imamo torej Matthewa, Claya, Henryja, Roryja, Tommyja. In potem je tu Carey Novac, soseda, ljubezen in tisto grdo presenečenje, ki ga res ne pričakuješ. Očeta že od samega začetka kličejo Morilec, Penny, pianistka jih je zapustila prezgodaj. Imamo zgodbe o odločnosti, pogumu, ljubezni, ljubezni na tisoč in en način, ljubezni med brati, starši in otroci, sosedi, konji, imamo zgodbe o zvestobi, veri. Imamo tistoč in eno zgodbo o Dunbarjevih bratih. Ki jih moramo imeti radi, kletvicam, prepirom in pretepom navkljub. 

 

Kaj ima z vsem skupaj most? 

 

Ne vem, res ne vem. 

 

Ampak Zusak je tega vreden.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.