Dragulj in simbolno

Published on 9 June 2021 at 11:30

Ko govorimo o kristalih, lahko govorimo precej različnih jezikov. Ni nujno da se dve, ki kristale nakupujeva na veliko, strinjava, imava isto mnenje, ne le o lepota in priljubljenosti, ampak o delovanju samih kamnov. Kristali so meni del religije, ki jo dojemam kot osnovni del kulture. Niti približno se ne gre za prav in narobe, gre se za nekaj večjega od posameznika, hkrati pa pove o tem istem posamezniku veliko več kot bi lahko povedal sam, brez religije. Ne govorim o institucijah, da smo si na jasnem. Govorim o prepričanjih. Govorim o miselnosti. Tudi nogomet je religija, zadnje čase vedno več tudi hrana - veganizem, naprimer.

 

Pri kristalih lahko na hitro iz rokava stresem vsaj tri smeri - metafizične lastnosti. Torej tisto prepričanje, da imajo neke nadnaravne sposobnosti in da s tem lastnostmi vplivajo na človeka. Da mu prikličejo bogastvo, uspeh, samozavest, srečo, odprejo glasilke in razvežejo jezik, odganjajo zlo ter negativno energijo. Lahko so preprosto lepi, okrasni, dragoceni. S tem lahko ciljam na recimo diamante, obrušene zafirje, rubine, smaragde. Lahko ciljam na surove, večje geode, bleščijo se. Kar povežem s preteklostjo, to so v resnici dragocene kamnine, nekoč vezane na zlato, bron, jantar, grški lapis lazuli, kulturni simboli nečesa večjega, bogastva, višjega. To so tisti stari dragulji, ki so se skrivali v Aladinovi jami zakladov ali razkazovali na kraljevih kronah, diamantni ogrlicah. Današnji BMW-ji, Mercedesi, Audiji, če hočete. Danes bolj kot to so neka ponazoritev želje po vrnitvi nazaj k naravi. Koliko je želja iskrena, se bo še pokazalo. Sicer bo kot večina drugega ostala trenutna modna muha.

 

Da sama rada raziskujem tako kristale kot z njimi tesno povezan smudging in Palo Santo, s Palom Santom eterična olja, itd, ni nekaj novega. Sem tudi že povedala, kaj je v ozadju mojega delovanja. Predvsem radovednost, spoznavanje nečesa novega, pobeg pred tukaj in zdaj. Vse to. Odkrivam še eno ključnost lastnost mojega mišljenja. Zelo, zelo rada sem v simbolnem. Živim v metaforah. Analizi, prikritem. Noro me fascinira, da lahko kos modrega kamna nosi dodatno sporočilo. Da se v reklamah za kavbojke skriva še veliko več kot le slika kavbojk. Mravljinci mi lezejo po hrbtenici in vsaki dlaki na roki ob sami ideji. Zato obožujem semiotiko in Umberta Eca. On je s simbolizmom polit kot moker cucek in lije iz njegove vsake besede. Ne govorim o tistih simbolih iz Dan Browna, to je študiozno, dokaj dolgočasno, kdor ve, to ve. Nobene intuicije ni, nobenega podbranja. Kar vidiš, to je. Če veš, kaj pomeni simbol, potem ga znaš brati, kot tuj jezik. To me ne zanima, to je jezikoslovje. Mene zanima psihoanaliza, nezavedno, sanje. Freudovi spodrsljali. Neočitno.


Pri eteričnih oljih je najdem, nekaj malega, pa še ta ni dovolj skrita, ko jo enkrat odkriješ. Citrusi za dvig razpoloženja, veselost, lahkotnost, energijo. Sivka in mandarina pomirjata, umirjata. Grounding olja so mi glavna, zemlja, povezava noge s tlemi, z realnostjo, cipresa, benzoin, smole, to potrebujem skoraj toliko kot potrebujem čokolade. Dovolj rečeno. Ampak potrebujem več. 

 

Kakšne skrite simbole najdem v teh kamnih? V vsakem nekaj malega, vsak je malo drugačen. Ne samo po obliki, strukturi, teži. Lahko so surovi, lahko so obrušeni, pa se vseeno čuti razlika že na otip. Tri krogle niso iste. Kje je tukaj tisti moj simbolizem? Noben človek ni isti kot drug, četudi tako delujemo na prvi pogled. Pri nekaterih prav čutim mehkobo - ciljam na selenit, mat bel a hkrati blazno sijoč. Če bi močno pritisnila, bi prišla skozi, se mi zdi. Moč selenita je ojačati moč drugih kristalov. Potrudi se in prenesi to simboliko na nekoga, ki ga poznaš. Je tukaj muskovit, iz njega pridobivajo bleščice. Bleščice sem vedno imela za nekaj umetnega, ha. Ups, tudi jaz se motim (en simbolni pomen tega kamna - motim se! Halo!). Sestavljen je iz mini lističev, ki se lahko odlepijo, odtrgajo, ko kamen komaj pogledam. Ne opominja me toliko na človeka, s katerim moram delati bolj nežno, spominja me na težke teme, mogoče denar? v odnosih. Kamen je zares nekaj posebnega na pogled, sveti se, bleščiči. Metafizične lastnosti: pomaga prepoznati dobre priložnosti, se učiti iz preteklosti, lastniku pomaga zacveteti v vsem svojem sijaju. Grem nazaj na simbolni pomen. Je res lahko denar, denar med dvema, v družini? Hitro se zataknem ob to temo, z njo moram delati pazljivo, kamorkoli že grem. Ampak denar sam po sebi ni problem. Obožujem to simbolno vrednost. Je pa res, da je to moj simbol, tebi lahko pomeni kaj drugega. Potem so tu barve, barve določenih čaker, barve mavrice. Če ostanem preprosta, imam mini pirit. Kot zlato zmešano z moko in posušeno. Mene opominja na lepo prihodnost, čaka te nekaj lepega, ne obupaj, koplji dalje. Valjam ga po rokah, kadar bi najraje odnehala s pisanjem, z branjem, z bedno službo, s prepričevanjem otroka, naj ne meče hrane po tleh,... Znucala ga bom veliko preden ga ne bom več potrebovala.

 

Podobno kot počnem pri eteričnih oljih, vzpostavljam odnos z določenim kristalom na določen dan, celo del dneva. Včasih zjutraj vstanem in naredim hitri pregled. Kako se počutim, kaj potrebujem? Zveni lahko, v resnici je dokaj pasje. Zato prevaram sama sebe. Kateri vonj mi paše? To mi pove ogromno o mojih trenutnih občutkih. Enako s kamnim. Stojim napol zalimana pred mojo omarico, katerega bi danes vlačila s sabo po žepih? Košček kamna mi o meni pove še več. Z vajo postajam mojstrica, mogoče mi nekega dne uspe. Da ne bom jezna na Gašperja, na otroka. Da bom priznala svoja čustva, živela z njimi, jih sprejela, jih ne prevračala na druge, večinoma popolnoma neupravičeno. Košček surovega dragulja mi simbolno pove, kaj potrebujem. Mir? Produktivnost? Pogovor? Potem to aktivno poiščem, te moči kamni pri meni (še) nimajo.

Glavni simbolni pomen je ta, da se preprosto prizna. Včasih imaš slab dan. Včasih je dan katastrofalen. Včasih se skregaš, sikaš, narediš napako. Včasih kdo naredi napako tebi, si jezen, razočaran, si želiš obupati. Tudi to je treba priznati, ne moremo biti ves čas sončki. Kamni mi točno to omogočajo. Ne, da bi bila sicer ves čas sonček, govorim o nasprotnem. Priznam si, da sem jezna, a si hkrati dovolim to jezo preusmeriti v nekaj, kar bo dobro. 

 

Včasih se niti to ne da. Včasih je pač sranje. Zahajaš val, imaš pa vsaj nekaj lepega skritega v dlaneh. Tudi to je zame en ogromen kos simbolnega.

Tale tukaj je kianit. Že samo ime me vleče kar precej časa, od skoraj samega začetka. Ker je majhen, ker je moder, ker ni nič uau, ker je čisto poceni (3 eur), sem z njim odlašala na nekoč drugič. Pri nekem drugem nakupu ga bom zraven vrgla. Potem so bili vsi drugi nakupi preveliki, blablabla. Skratka. Tole tukaj je, končno, kianit. Moder načeloma, najdejo se tudi v drugih barvah. Črnega imam, črni kianit je noro lep. Izgleda kot del prestola iz Igre prestolov, nekaj sračjega, čarovniškega. Črna je za obrambo, odganja negativno, ščiti. Načeloma se vsi modri kristali vrtijo okoli modre čakre, grlene. Če imate občutek, da ne znate povedati, kar vam leži na duši, sebi ali drugim, potem je to to. Če imate težko komunikacijo, če pogovori ne stečejo, so besede ostre, zmedene, skratka, če govorite s sočlovekom in pogovor ni vedno le sonček in mavrica, potem je to to. Kristalov za grleno čakro (modre) ni težko dobiti, zares so lepi, ne preredki in torej ne predragi. Tale moj mali kianit je drobčkan, manjši od palca na roki. Vmes, tisto svetlo rjavo, je mogoče pesek? Se pretvarjam, da je spotoma ukraden zlat prah. Ker je kristal, kristal mi če nič drugega, omogoča precej pretvarjanja, sanjskega, nerealnega. Že zato je svet včasih veliko lepši.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.