Lege življenja

Published on 19 July 2021 at 11:30

Stigmo sem mogoče že omenila na glas, ali pa sem o njej samo potiho razmišljala. Nekje tam, kjer sem pisala o lastnih vedno večji kilaži. Mogoče sem omenila Goffmana. Brala sem ga na faksu, pri eni bolj simpatičnih profesoric. Ne vem kakšno je ozadje, ampak nekako sem se znašla ali na zagovarjanju ali višanju ocene izpita/seminarske/eseja, kdo bi vedel. Pogovarjali sva se o Goffmanu in njegovemu delu Stigmi. Eden res luštnih pogovorov, ideje, komentarji, teorije, primeri, besede so kar tekle, z ene in z druge strani. Na koncu se spomnim, so mi gorela lica, kot da bi govorila o zaljubljencu, ne že mrtvemu sociološkemu teoretiku (mimogrede, to se mi dogaja večkrat, avtorji so moje velike ljubezni). Preberite si Goffmana, enostaven je. Ker to je ta problem. Tisti zares dobri, naredijo tisto vsem nam splošno znano kulturno okolje tako enostavno. Preveč enostavno. Ne uporabljajo velikih strokovnih besed, ki jih niti strokovnjaki ne znajo prebrati. Ne skrivajo se za zapletenimi teorijami, miselnimi skoki. Vsak lahko sledi, vsak lahko razume. Vsak pozna, ker živi, posredno ali neposredno. Hitro se nam zgodi, družboslovnim 'strokovnjakom', da se nas torej ne potrebuje. Pa mislim, da nam bo še vedno pomembno, da se nas razume, kot da nas ne razume nihče, pa potrebujejo vsi. Nismo take sorte, z ljudmi se namreč ukvarjamo. 

 

Nazaj h Goffmanu. Govoril je o stigmi. Tistemu znaku, simbolu, ki ga nosimo. Redki ali pa skorajda vsi, samo vsak na svojem področju. Recimo, da imamo telesno, duševno, psihično. Če se prav spomnim, je Goffman govoril večinoma o telesni stigmi. Tisti napaki, zaradi katere posameznik izstopa. Zaradi katere ni čisto pravi, torej po defaultu malo izključen iz normalnega. Če kaj, se ljudje bojimo vsega nenormalnega. Če kaj, nam je težko priznati, da nas je strah (to ni Goffman, to je kar moja mala malenkost). Dajmo konkretne primere: brez roke. Slep. Gluh z aparatom. Brez obeh nog na vozičku. Raznorazni sindromi, govorne napake. Temnopolti? Ženska? (Spet jaz.) Goffmaan je govoril, kako nam je neprijetno, ko spoznamo nekoga takšnega. Kako ne vemo, kakšna so pravila obnašanja. Kako pomagaš nekomu, ki je slep in si želi priti na avtobus? To so ene točke. Druge so, kako se obnašati? Lahko omenim, lahko vprašam? Vse naokrog vlada vzdušje, ki ne vzbuja nič drugega kot neprijetno smehljanje in pogledovanje. Kdo bo prvi?

 

Zadnje čase se precej govori o stigmi v duševnem zdravju. Izgorelost. Depresija. Bipolarna motnja. Zakaj se ne zdravimo? Zakaj o tem ne povemo enako na glas, ko povemo, da smo si zlomili nogo in imamo pač ovito, začasno, hodimo po berglah, začasno? 

 

Goffman je poleg vseh teh vprašanj ponudil tudi rešitve. Najlažje za vse vpletene je, kadar stigmatizirani sam čimprej na začetku iz svoje hibe pove vic. To se zgodi tudi v mojem ljubem filmu, Kon-Tikiju. Prideta, kmalu na začetku, Thor Heyerdahl in Herman Watzinger v fensi klub, takrat so obstajali bolj na gosto poseljeni. Ta je bil očitno namenjen raziskovalcem, moškim, seveda. Notri v prijetni svetlobi, obdani z udobnimi sedeži, knjigami in vsak s svojim kozarcem viskija v rokah, klepetajo, si pripovedujejo, smehljajo, se klanjajo in občudujejo največjega med njimi. Največji med njimi ima namesto noge od kolena navzdol kos lesa, kot pirat. Svoje stigme ne skriva pod hlačnico. Herman, ta, ki v filmu igra največjega zlobca, pa v resnici niti približno ni bil (in tudi v filmu ni ne vem kako grozen), no, ta Herman je malo štorast okoli ljudi. Thor itak vedno poln manipulativnega, priliznjenega smehljaja kima vsem zbranim, zdaj je on ta, ki je največji med njimi, si želi, sanja o tem. Herman pa zija v tisti štrcel od lesa. Peter Freuchen, Veliki mož, to opazi. Enkratno izpelje nekaj, kar bi lahko bilo v bližnji prihodnosti, za vse dokaj neprijeten trenutek, v najboljšem primeru. Z lekcijo in smehom pove, kaj se mu je zgodilo. Navrže vmes še malo heca, vsi se zasmejijo in na koncu glasno vzkliknejo skandinavski Skål! Ko raziskuješ, veš Herman, takrat delaj točno tako kot so to počeli domačini, do najmanjše podrobnosti. Ne uporabljaj žebljev in jekla, če domačini uporabljajo vrvi. Njihovi predniki so porabili na tisoče let, da so se naučili. Pojdi z njimi, delaj kot oni, in mogoče, samo mogoče, boš smel obdržati svojo nogo. Vem, prvič, niti ne ne vem kako smešno, ko takole povem, in ja, znam na pamet. Ta del samo v angleščini, so ga snemalo samo v angleščini. Sicer znam film napamet tako v angleščini kot norveščini. Zdaj vsi vemo, tudi tisti, ki prej nismo, kaj je bilo s to nogo. Bavbav, neznanje, nevedenje izgubi svojo moč. Ko svojo hibo sprejme lastnik, potem jo lahko tudi mi. Če se z njo sooči s smehom, samozavestjo, potem ni več nepopoln. Sooča se s svojo pomanjkljivostjo, jo sprejema. Z jasno in glasno potrditvijo (in po možnosti s smehom) pa da to vedeti tudi drugim. In kar naenkrat so soočeni z drugačne vrste realnostjo. Gospod še vedno nima noge, ampak če on lahko preživi, boš tudi ti. 

Če sem iskrena, sem knjigo prebrala predolgo nazaj. Vem, da sem bila hkrati zelo zadovoljna, ko sem jo brala. Nek poseben užitek je bil. Po drugi strani pa vsakič na novo razočarana. Ne vem zakaj, od Barnesa sem pričakovala več. Zdaj, po tem dolgem času, bi jo brala še enkrat. Torej dokaj dobra ocena, ker je na svetu zagotovo preveč dobrih knjig, da bi se dvakrat dajala z eno, ki tega ni vredna. Ves čas, ko sem jo brala, sem razmišljala o stigmi. O tej črni packi, ki jo pušča večinoma neka luknja. Nekaj, kar bi moralo biti tam, pa tega ni. Vid, sluh, ud. Govor. Barva kože, nekaj v hlačah. V Legah življenja Barnes govori o manku žene. Žena mu je umrla, knjiga je njegov način žalovanja, soočanja. Govori o tem, da se drugi bojijo vprašati, komentirati, gledajo kot pa nekako ne znajo več nič, ne komentirati, se ne obnašati, ne pogovarjati. On jo omenja zanalašč. Malo zato, ker mu gre na živce obnašanje drugih, ampak to ti gre tako ali tako. Vse, kar izustijo drugi v času, ko žaluješ, je neumno in neumestno. Ni je pravilne stvari. Prav lahko rečejo le tisti, ko so bili tam, in ne delajo drugega, kot da na glas govorijo o lastni izkušnji. Po možnosti v pismu, ne v živo. Potem lahko prebereš kadarkoli hočeš, v ritmu, ki ga zmoreš. Barnes se trudi omeniti svojo hibo, iz svoje stigme narediti hec, tako kot je to svetoval Goffman. Velikokrat ustvari ravno obratno vzdušje od želenega. Ne da mu je pomembno, ali se drugi počutijo sproščeno, važno mu je, kako se počuti on. Želi si govoriti o njej. Ne želi si, da bi postala nek strahoten bavbav, o katerem nočemo več razmišljati. Z glavo v pesku. Dejstvo, da pri večerji sproščeno klepeta o svoji preminuli ženi, občasno (beri: večinoma) izzove zgroženje. Pri angležih vljudnost nekaj velja, govoriti o mrtvem v takšni situaciji ni lepo sprejeto. It's in poor taste. Dobesedno, skoraj. Sem in tja Barnes naleti na pravega človeka. Ki na začetku ne ve, menca, se prestopiclja, ne upa pogledati v oči. Potem pa jo omeni, in obema pade teža z ramen. Oba jo pogrešata, oba si želita iskrenega, odprtega pogovora, na trenutke zagotovo bolečega. Ampak gre. Stigmo sta potegnila na plano, se soočila z njo in zmagala. Na kratki in dolgi rok. 

 

Težko je, kadar je stigma oseba cela. Kar se ponavadi zgodi pri teh duš(ev)nih zadevah. Ko ne moreš pokazati na tisto, kar je narobe, ko moraš bezati in drezati, da prideš do te točke, pa še to ne moreš pokazati. Eno je zijati v lesen štrcelj od noge, drugo je pogledati osebo, ki je izgubila drugo osebo. Kako se soočiti s tem? Ne vem, Goffman o tem ni govoril. 

 

Precej je govora o bitki proti stigmi na duševnem področju. Govori, spregovori naglas! Tudi tokrat je to ključ do rešitve stran od tistega neprijetnega občutka, izolacije, izogibanja, predvsem pa sramu. Ker konec koncev, verjemite, nikomur ni tako zelo neprijetno kot osebi, ki mora to stigmo nositi na dlani. 

 

Barnes se s sooča sam s sabo na zanimiv način. Drugačen je, kot bi pričakoval, težko ga je pogoltniti, če smo iskreni. Najbrž od tukaj tisto moje razočaranje. Neprepričanost v knjigo, ki sem jo brala. Ampak besedilo, tema, misli, to pa mu je šlo lepo od rok. Iskrenost, razmišljanje, občutki. Lepo pokaže na svojo stigmo, kolikor ti je neprijetno, je vseeno nalogo opravil na dokaj najbolj eleganten in uspešen način. Na koncu branja se oba, tako avtor kot bralec, počutita vsaj malo bolje, kljub najbrž občasni bolečini.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.