Faze razseljenstva

Published on 2 August 2021 at 11:30

V Sydneyu so nas v prvih dneh uvajanja naučili, da obstajajo tri faze selitve. Prva faza je faza medenih tednov, the honeymoon phase. Vse je noro dobro. Fantastično! Sonce sije, vse je novo, poiskušamo novo hrano, spoznavamo nove ulice, tipe arhitekture, učimo se novih besed. Enkratno je, zanimivo, čudovito. Tukaj bi lahko ostali večno. Kot zares dobre počitnice. 

 

Druga faza je najtežja faza. Je faza avtorobota, ki ne deluje v svojem okolju. Prva faza, faza vzhičenosti, navdušenosti nad novostmi, mine. Prestavimo nazaj na avtorobota, vsak dan je nekako načrtovan malo bolj umirjeno. Po možnosti se srečamo s prvo pravo birokracijo. Hočemo nekaj povedati, pa nas ne razumejo. Začnemo pogrešati domačo kavo, kruh. Dovolj je pikantne hrane, res bi pasala navadna nedeljska goveja juha. Angleščina te utruja (tudi Američane je, ta avstralščina kar zdelala). Srečamo prve probleme, ki so morda malenkostni, doma bi se z njimi soočili en, dva, tri. Tukaj pa ne gre. Povejte mi, erazmovci študentje, ste doživeli to fazo v času izmenjave? Ne morem potrditi, ali to velja v vseh primerih, ali samo takrat ko vemo, da bo selitev trajala vsaj malo bolj dokončno. Več let, do kdo ve kdaj. Ko ni 3-6 mesecev, potem pa nazaj domov. Takrat, ko se dom ne vidi tako zelo blizu, preblizu. Mi, ki smo prišli v Avstralijo, smo se zaobljubili, da bomo tam vsaj leto, če ne več (jaz, dve). Selitev je maratonska, ne adrenalinski šprint. V tej fazi nam gre vse na živce, vse je težko, nihče nas ne razume. Hočemo domov, domotožje doživi svoj vrhunec. 

 

Pozor, kdor preživi in uspešno predela to fazo, uspešno prevede nekatere navade. Zdaj lahko deluje po principu avtorobota in zvozi. Avtomatično vozi po levi strani, pogleda najprej na levo, desno spet levo, kadar prečka cesto. Ni vse lepo in fantastično, kot ob prihodu, ampak deluje. Sprejme sistem in manevrira znotraj danih okvirov brez pretiranih čustvenih odzivov. Udomači se. Ne predela vsak druge faze, pri nekaterih traja dalj, bolj močno, drugi jo komaj zaznajo in hop! že obvladajo nov dom. 

 

Ena prvih stvari, ki sem se jih naučila na faksu, nek antropološki predmet, Šterkova je učila, je dodal piko na i tej lekciji o razseljenstvu. Tudi antropologi so se selili, ampak za razliko od takratne družbe, niso ostajali znotraj britanskih krogov tam v Egiptu, Indiji, kamorkoli so že šli. Antropologi odpeketajo nekam, kjer je še nepoznano. Kjer, če upoštevamo Malinowskega, govorijo jezik, ki ga še nikoli ni slišal in ne pozna ene same besede. Naučiti se bo moral šteti (tukaj je še pa še teorij). Pozdraviti, pokazati in dokazati, da je prijazno bitje, ne sovražno. Naučiti se bo moral jesti njihovo hrano, se vključiti v vsakodnevne aktivnosti. Naj pa ne bi, po drugi strani, preklopil na avtopilota. To nas antropologe loči od sociologov. Raziskujemo tujo družbo, v domači smo namreč avtomatični in ne vidimo, ne razumemo, se ne moremo vprašati vprašanj, ki naj bi jih antropolog postavljal. Po dveh letih (spet če upoštevamo Malinowskega), se antropolog poln novega znanja vrne domov. 

 

Kje je tukaj pika na i? 

 

Da dom ni več dom. Naučili smo se novih stvari, prevzeli novih navad, cenimo druge lastnosti. Dom ni nič boljši ali slabši, kot je bil. Samo on je popolnoma drugačen še enkrat stopil v isto reko. Kot da bi padel naravnost v drugo fazo. Hoče delovati kot avtopilot, ampak je zmeden. Kateri del? Vse? Nič? Ne moreš nazaj, ko nekaj veš, ne moreš pozabiti. Antropologu nazaj doma je neznosno. 

 

Kakšna je rešitev? Ne vem, mogoče je kdo vprašal, mogoče je Šterkova pričakovala vprašanje. Te neznosnosti se reši samo tako, da spet popakira kovčke in se za dve novi leti odseli nekam drugam. Doma pa najbrž ne bo nikjer nikoli več.


Erazmovci, študenti, kako je bilo priti nazaj domov, tudi če ste ves čas ostali pri prvi presrečni fazi? Spomnim se tistih nesrečnih obrazov, tako je bilo boljše, vse, praktično vse. Spomnim se, da sem potrebovala trikrat toliko časa, da sem spet pogledala desno levo desno, kot sem potrebovala na tisto novo, drugačno, levo stran vožnje. Do danes so mi kakšne teme lažje v angleščini kot v slovenščini. Spoznala, razmišljala sem o njih po angleško. Do danes lažje zadiham, ko prečkam mejo in slišim drug jezik. 

 

Precej let je že mimo, zame. Od vrnitve v Slovenijo. Kam gremo?

Slovenski obraz ne govori o teh fazah. O drugih fazah govori, najbolj mi je všeč njena objektivnost. Ker se zaveda, da levi in desni, rdeči in beli, te zgodbe še ni konec, še ni utonila v pozabo in posledice čutimo še danes. In kakšne v resnici so vse te faze, mladi, ki so šli, njihovi ostareli otroci ali malo mlajši vnuki, ki se zdaj vračajo. Brina Svit ne govori o vojnah, o razdelitvah in njihovih razlogih. Govori o obrazih. O kulturi, kako se je preselila in neverjetno ohranila. Kako je slovenska kultura pomagala vzbuditi, roditi novo vrsto kulture, mešanico nekje na tujem. Skupaj, a hkrati ločeno z drugimi. Govori o tem, kako so otroci doživljali to 'slovenskost', ko Slovenije nikoli niti videli niso, samo slišali so o njej pripovedovati večerne pravljice, o potokih in hruškah. Kako so se na stara leta učili jezika svojih staršev in se ponosno vračali 'domov'. Ta pojem dom, vedno ga najdem nekje v ozadju vsake zgodbe. Ne vem, ali je to namenoma ali pa je samo moja šibka točka. 

 

Pripoveduje odlično, nežno, a direktno. Ni pesniška, je pripovedna, pravljična. Ne morem verjeti, da sem Brino Svit preko te knjige prvič sploh spoznala, ampak težko bi našla bolj primeren prvi stik. Slovenski obraz je zbirka kratkih zgodb, ki skupaj tvorijo eno kapljico v morju vsega, kar bi lahko povedala. Vključuje tudi sebe notri, seveda, prav je tako. Je prvoosebna pripoved o vseh, ki jih je srečala, namenoma, ravno zato, ker so argentinski slovenci.  Čigav je, tista vencelnova, to je ostalo tudi čez lužo. 

 

Zelo sem uživala v branju, zraven pa mislila, na nas, na slovensko kulturo, na tujo kulturo. Kako so odnesli, ampak ohranili, predali dalje. Všeč mi je, da se je spomnila zapisati takšne izkušnje, takšne zgodbe. Da je to naredila ona, enkratna pisateljica, je pa samo še češnjica na vrhu smetane.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.