Branje za mlajše

Published on 9 July 2021 at 11:30

Precej berem. Imam tudi malo hčerkico, Klaro Sofijo. Trenutno je stara dobri dve leti in pol. Kako bom preživela, če ona ne bo brala? 

 

Najpreje nekaj malega o najinih bralnih izkušnjah. Praktično jih ni. Moja mala hčerkica ima namreč žole v riti in ni pri miru niti sekundo. Še ko je kosilo (redki trenutki), vse vrti naokoli, noge ima zgoraj, spodaj, levo, desno. Vsaka njena aktivnost traja približno 2 minuti, ta je že dolga. Velja tako doma kot v vrtcu. Tudi tam smo imeli pogovore, kaj rada počne. In kako presenečeni so bili, ko se je naloge z veseljem lotila. Za kaki dve minuti. Branje je torej postavljeno pod dokaj velik vprašaj. Nekoč, ko je bila stara kakšno dobro leto, in je bil Gašper na vrsti za večerno uspavanje, takrat je njemu uspelo prebrati kratko verzijo Pocahontas. Kjer je Klara skakala in navdušeno kazala na vsako žival na vsaki strani in je rakun postal kuža. Ampak mu je uspelo. Meni ni. Nama je pa obema uspelo prebrati (od začetka do konca) Kje je Piki? Sicer ne beremo toliko kot kričimo le kje je Piki in katera žival se bo prikazala za katerim kosom pohištva. Potem pa imamo mini kratko reakcijo na vsako in hitro naprej. Vsaka stran vzame tam okoli tri ekstra polne energije sekunde, vse skupaj pa malo manj kot nebeški dve minuti. Do več še nismo prišli. 

 

Razen tega, da sem dokaj izpraznjena energije (tudi ti namreč ne smeš biti pri miru, igraš se z njo, na njenem nivoju), se z njenim ne-branjem ne obremenjujem. Verjamem, da bralec bere iz užitka. Ne potrebe po dokazovanju, ne iz obveze, šolske, materinske, katerekoli pač že. Na silo še nihče ni vzljubil branja. In kolikor si ne predstavljam življenja brez branja in me boli srce za vse, ki v branju ne uživajo, si ga ne želijo, ne poznam rešitve, da bi se to čudežno spremenilo. Če kdo jo, prosim, deli z menoj. 

 

Vem, da obstaja cel kup odličnih stranskih učinkov branja, od povečane možnosti koncentracije, porast empatije, domišljije, zmožnost abstraktnega mišljenja. Na kaj vse to lahko vpliva, ko smo starejši, najstniki, odrasli in se soočamo s svojimi težavami. Ko rešujemo probleme, nam domišljija in problem solving gotovo pomagata (čeprav bi ob moji količini branja morala biti v tem veeeeeliko boljša). Hočem vzgojiti empatičnega otroka, otroka, ki se bo lahko soočal z lastnimi čustvi in čustvi drugih. Ki bo lahko sprejemal in znal odreagirati na lastna čustva in čustva drugih. Če mi knjiga pri tem lahko najbolje pomaga, potem je to mogoče točka za k nekoliko večji vztrajnosti, naj moja mala hčerkica le kaj prebere. Spet iščem tisto pametno rešitev k tej potezi.

Založba Sodobnost mi je poslala tri krasne knjigice. Res so luštne, sploh Vera in Srečkomedbolhami, lahko bi jo samo gledala. O vsaki se bom razpisala malo bolj. Najbolj všečna od vseh lastnosti pa mi je ideja, da se vsaka tika določene teme, ki jo slej ko prej z otroci bomo doživeli. Pa če hočemo ali ne. Domače živali? Premagovanje strahu? Staranje in izguba babic in dedkov? Mogoče, če večkrat preberem zgodbo naglas, preden me začne spraševati, mi tema kot staršu ne bo več tak tabu. Že to bi bila ogromna zmaga.


Bavbav sta napisala Benas Berantas in ilustrirala Vilija Kvieskaite, doma iz Litve. Prevedel jo je naš domači Klemen Pisk. Dobila je nagrado - vključitev na seznam najboljših knjig za otroke in mladino, ki ga je sestavila Mednarodna mladinska knjižnica v Munchnu. V zgodbici spoznamo Vrančka Krakca ter njegovega prijatelja Veverička Skokca. Vključeni so tudi starši, medved, skovir, zajček, kokoši. Dejstvo je, da se vsak nečesa boji in vsak se s svojim strahom na takšen ali drugačen način sooča. Če se bojimo teme, pustimo prižgano luč. Če se bojimo Bavbava, se moramo z njim soočiti, če hočemo nazaj dobiti svojo žogo. Če smo starši se bolj kot česarkoli bojimo za lastne otroke. Zgodbica je kratka, enostavna, opremljena d čudovitimi ilustracijami. Na vsaki strani bi lahko prebila cele večere in raziskovala. Sraček Krakec se boji, ampak s pomočjo pogumnejšega Veverička Skokca se podata na pot za izgubljeno žogo, se soočita z nevidnim (strah je votel, okrog ga pa nič ni) Bavbavom. Pri nalogi jima uspe močno prestrašiti starše s svojim pobegom, žogo pa na koncu le dobita nazaj. 

 

Ogromno odprtih tem vidim pri tej zgodbi. Od prižgane luči, do podajanja v neznano. Vprašanje, ki mi najbolj izstopa pa so prestrašeni starši, ki Vrančku ne delajo nobene usluge. Najprej, ko so tako previdni, da Vranček komajda sme kaj storiti sam, do tega, da so popolnoma upravičeno prestrašeni zaradi njegovih dejanj. In kako se na to odzvati. Ne morem povedati iz izkušenj, ampak dvomim, da bi bila sama tako zelo mirna po celodnevne iskaanju. Ne vem, kako bi se odzvala, vprašanje pa je, ali bi mi uspelo ta odziv narediti primeren. Brez da vržem svoj strah v obliki jeze na otroka. Pa naj bo po kakršnemkoli njenem dejanju. Strah lahko ohromi, tako male kot velike. Največji zaklad v zgodbi, ki sem ga odkrila, je možnost pogovora o strahu. Ki ga čuti otrok, in ki ga čutijo starši. Ja, mala moja, tudi mami se večkrat prestraši. Tako se s tem soočim. Včasih zaradi strahu ne naredim prav. 

 

Zaradi Bavbava se bom s tem najbrž veliko lažje soočila. Z lastnim strahom, njenim in vsem, kar strah potegne za sabo. Ne podcenjujte ne sebe, ne zgodbe.


Moja babica ne ve, kdo sem. Tale boli, tako očkote, mamice, otroke. Morda tudi babice, zagotovo vsaj na začetku. 

 

Všeč mi je, kako je risba del zgodbe, ni samo barva v obliki namenjena temu, da zapolni stran, ki bi bila za otroka preveč dolgočasna. Barve podpirajo zgodbo. Kaos v vse smeri usmerjenih avtobusov pokaže, kako se mora počutiti babica, ko ne več, kateri je pravi. Kljub temu, da včeraj še je. In dan pred tem in pred tem. Začnemo nagajivo, živahno, polno dogodivščin, podvigov. Babica se drži dežnika z eno roko, z drugo objema vnukinjo Emo, letita po zraku kot da je babica Zinka Superman in čisto nič manj. Dokler gumbi ne postanejo zanjo prezapleteni.

 

Rada se smejem skupaj z babi Zinko, četudi ne ve, kdo sem. Jaz si bom njo zapomnila za vedno. 

 

Tale mi je najljubša od vseh. Ne citat, ob tem me stiska, moji stari starši so še živi, naj čimdlje traja, preden bom morala Klari razlagati o njenih in njihovem zatonu. Ta tema je najpomembnejša od vseh. Staranje, nemoč. Tudi čustva vključi. Kako se vedno spominjamo, se smejemo skupnim dogodivščinam in smo hkrati veseli in žalostni. Težka tema je in ne vem, kako se bom sploh lotila branja. Mogoče, če jo naučim branja preden ji jo prebrem,... Ampak ne, to bi jo pustila samo, zmedeno, prestrašeno. Nekako točno nasprotno od tega, kar nas knjiga uči. Po postopnih korakih, ena za ena nas sprehodi skozi spremembe. Do konca, kjer babi ne ve več, ampak mi bomo pa za vedno.

 

Predvsem poguma. Še dobro, da imam Bavbav in se lahko prej soočim z njim.


Vera in Srečkomedbolhami mi je vizualno daleč najlepša otroška knjigica, kar sem jih dobila v roke. Noro mi je všeč, kako je lahko hkrati bela in pisana, minimalistična in nabito polna, resnična, a fantastična hkrati. Če bi morala po stenah obesiti umetnost, bi izgledala točno tako, niti pikice drugače. Ilustrirala je Vanda Čižmek, iz Zagreba, iz istega mesta pa je tudi avtorica Davorka Premec.

 

Ne glede na to, ali beremo ali ne, bo tale tema hitro atraktivna. Govori o želji otrok po domačih ljubljenčkih. Za katere na koncu večkrat kot ne skrbijo starši, drugače pač ne gre. Res je, imamo dva naša mačka in dva posvojena, ki mislita, da živita tukaj. Klara se z veseljem z njimi igra, oni obratno niti ne. Z radostjo jim stresa hrano v posodico. Če bi mačke lahko vozila na sprehod kot psa, bi jo mogoče pripravili do tega, da pri sprehajanju uporablja lastne noge. Samo kaj, ko je s psom veliko več dela kot ga ne sprehoditi do konca ulice. Zares ima rada živali, od čebel in muh, do velikih labodov, ki bi jih najraje hranila z rok v usta. Octopus je na tej točki najbrž njena najljubša beseda. Živi za račke. Redko, praktično nikoli se ne igra z otroci, ona gre naravnost do živali. Da bomo nekoč kmalu prišli do želje po njeni lastni živali, ni več vprašanje. Vera je nekaj podobnega. Skrbi za vsako živalico, ki jo najde in si zaželi tudi svojo. Starejša sestrica ji pri tem potiho pomaga, mami ji skuša razložiti, zakaj bo to obsežna naloga, vključno s prostorom, saj živijo v stanovanju. Veri na koncu uspe mami pripraviti do tega, da ji dovoli obdržati najdenčka, ki potrebuje dom in ljubezen. Sestra Alma ima načrt še preden besede ugledajo luč dneva. Na koncu vse tri naše junakinje posvojijo majhnega izgubljenega kužka. 

 

Na koncu na hitro spoznamo ustvarjalki. Spoznamo tudi Srečkota, oziroma navdih za njegovo osebo, Frikija. Mimogrede spoznamo tudi Kiro, kužo spremljevalko, ki pomaga eni izmed Verinih sošolk. Kira in njen lastnik sta člana Društva za terapijo s pomočjo živali. Vera in Srečkomedbolhami nista samo zgodba o otroku, ki si želi domačo živaljo in jo na koncu dobi. Dotakne se tudi drugih problematik, bolje rečeno njihovih rešitev. Kuža ni samo nekdo, ki ga sprehajaš, hraniš, za njim pobiraš njegove drekce. Kuža je lahko veliko več kot to in pomaga pri razvoju, pri šibkih točkah, pomirja in sprejema. Zagotovo tema, ki si zasluži veliko več pozornosti tako pri odraslih kot pri otrocih. Zorica, fikcijska lastnica Kire, tako kot naša namreč ne bere. Dokler ne dobi kuža. Dotaknemo se tudi druge teme - posvoji, ne kupi. Najti najdenčka in mu nuditi dom, kljub temu, da mogoče ne pride sam, ampak je obkrožen z bolhami. Veliko lepo, dobro dejanje. Tudi to je tema, ki si zasluži veliko več pozornosti, kot je dobi.

 

K Veri in njenemu Srečkumedbolhami se bomo veliko vračali, že vidim. Je zgodba, ki ne zastara.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.