Majhne stvari

Published on 26 July 2021 at 11:30

Večinoma raje berem kot bralec, ki ga Umberto Eco imenuje drugostopenjski bralec. Ne berem zato, da bi izvedela, kaj se dogaja. Ampak berem zato, da se pogovorim z avtorjem in razvozlam, kako je povedal svojo poved. Zato imam rada Hemingwaya. Ne zaradi zgodb, temveč zaradi njegovega načina pripovedovanja. Spletanja vrvi v čudovito preprogo, če hočete. 

 

Bog majhnih stvari se zagotovo lahko pohvali s fantastičnim pripovedovanjem. Oblikovanjem stavkov, izbiro besed. Meji že skoraj na magično. Avtorica Arundhati Roy napol izumlja besede, jih sestavlja skupaj, jim preda sporočilo, ki ga kasneje vplete v zgodbo, da nas opomni znova in znova. Namigne vnaprej, pokaže na nazaj. Čudovito je stkana, tudi če zgodbe sploh ne bi bilo. 

Vendar je tudi zgodba nekaj posebnega. Sama po sebi je težka, je lepa, je temna, grozljiva, neokusna, če sem iskrena. Morda je ravno sama zgodba razlog, da nam jo poda na svoj unikaten način. 

 

Poleg tkanja besed, stavkov, povedi, stila obračanja, je meni najbolj v oči padla struktura, vrstni red pripovedovanja. Pripadnica Sorkinove ideje, da moramo bralce imeti za inteligentna bitja in informacije podajati na inteligenten način, postopoma in samo tisto, kar bralec zares mora slišati, sem zmedena. Royeva praktično vse pove že na samem začetku. Hitro spoznamo vse ključne osebe. Takoj izvemo za glavno tragedijo, smrt sestrične Sophie Mol. Izvemo, da je posredi prepovedana ljubezen. Kršenje pravil, kdo ljubi koga kdaj in kako. Živimo namreč v Indiji, na ključni točki, kjer se marksistično borimo proti razredom, vendar kaste še vedno obstajajo. Dotik nedotakljivega se plača s smrtjo. V tem primeru se plača s smrtjo odraslega in vsaj enega otroka, če lahko rečemo, da drugi preživi, a živi bedno življenje. Spoznamo Ammu, Rahel, Estha, mati in njena dvojajčna dvojčka, ki so krivi za vse, ki nosijo težo zgodbe in vseh njenih posledic. Ves čas se vrtimo okoli te tragedije - utopitve Sophie Mol. Ne dovoli nam pozabiti, je kot vrela kaša okoli katere se sprehajamo kot mačka. Šele na koncu, po 433 straneh, pridemo do njenega konca. 

 

Način podajanja podatkov, informacij, ki jih konec koncev imamo že od začetka, je enkraten, do sedaj ga še nisem spoznala. Zgodbo pripoveduje, kot da bi slepemu opisovala sestavljanko. Ga samo z besedami vodila do tega, da jo sestavi sam. Najprej pove, kaj je na sliki. Tihožitje. San Franciso in most. Eifflov stolp. Košara s pasjimi mladički. Smrt sestrične Sophie Mol. Potem opisuje košček za koščkom s svojimi izmišljenimi, sestavljenimi besedami. Čako v Oxfordu. Vožnja na letališče. Rahel in Estha, njuno rojstvo, otroštvo. Ammu, njene prsi, Margaret Kočamma in njen dolgi, s pegami posut hrbet. In vedno nekam vrine besedo, svojo sestavljeno, posebno besedo, ki nas spomni, da je vse del Sophie Mol. Nekako pa ji kljub temu uspe Sophie Mol obdržati kot enega bolj postranskih likov v zgodbi. Najmanj lastnih besed dobi, njena smrt je obdana s tragedijami vseh ostalih. Pridobitve televizije. Odvzem in vrnitev Estha. Rahelina poroka in ločitev. Rajske marmelade, ki to niso. Da zgodba res dvigne nivo, ta niti potuje ne kronološko ne po kakršnemkoli drugačnem logičnem časovnem zaporedju. Vse se dogaja hkrati. Večkrat se mi je zgodilo, da mi ni bilo jasno, ali sem v otroštvu, je Sophie Mol še živa, je ravno umrla in smo sredi ruševin? Je to nekaj let pozneje, ko Estha vrnejo in je Ammu že umrla zapuščena v hotelu? In ne, njena smrt ni ena od direktnih posledic glavne smrti v knjigi. 

 

Zgodba je res neokusna. Grda, v resnici. Prav zares nič lepega ni na njej. Ko jo sestaviš do konca, nisi ponosen, nočeš je uokviriti in obesiti nazaj na steno. 

 

Hočeš pa jih spoznati. Košček za koščkom, Rahel in njenega dvojajčnega brata dvojčka. Najbolj od vsega bom pogrešala Ammu. Njena izguba je tako najmanj očitna, navidez najmanjša. Zato jo moramo morda spoznati po koščkih. Majhna stvar za majhno stvarjo. Vodi pa naj nas bog teh majhnih stvari, da nam ne bo nikoli čisto jasno, kakšno je njegovo sporočilo.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.