Zanič knjige

Published on 9 August 2021 at 11:30

Obstajajo zanič knjige. Nekatere so samo nekvalitetne, tiste z zlajnano zgodbo, dolgočasnim, amaterskim stilom, neizvirnimi, celo napačno uporabljenimi besedami. Obstajajo tudi slabi prevodi. Obstajajo zgodbe, ki so posebne, iskrene, brez zadržkov, govorijo o tabujih, krvavih fikcijskih umorih, da ne govorim o Loliti. Kaj narediti s takšnimi knjigami?

 

Če je klasično delo, sama obvezno vsaj začnem z branjem. Ali če knjigo že držim v rokah, vidim koga drugega, da jo bere, je knjiga dobila grozljivo število bralceev (tebe gledam, Siva). Zanimalo me bo in vedno moram ugotoviti sama, ali je zadeva za kaj. Moj filter je zanič. Ko enkrat začnem, začnem večkrat, se trudim stran za stranjo, potem na neki točki pridem do meje. Pri kakšnih se trudim malo dlje, včasih jo odstavim začasno, z namenom, da jo dvignem, ko malo dozorim. Tokrat imam v mislih Moby Dicka. Začela sem ga že večkrat, prišla skoraj do konca. Ampak ne. Ne gre. V slovenskem in v angleškem jeziku. Ne gre. Poskusim še enkrat na stara leta, ker si ga zares želim prebrati. Prebala sem prvi del Petdeset odtenkov, za nadaljevanja mislim, da bom na kakšen čuden dan raje pogledala film. Ali pa raje ne. Se še odločam. V vsakem primeru vem, kaj se zgodi. Sem prebrala Somrak od začetka do konca. Lolito - začela, nisem prišla do polovice. Me niti ne zanima. 

 

Identifikacija mi je najbrž ključna, tako kot bi morala po vseh pravilih biti vsem. V zgodbi moramo najti nekoga, s komer se lahko identificiramo. Nekdo je kot mi, nekdo je kot mi, kakršni si želimo biti, kakršni mislimo, da smo. Zavedno ali nezavedno, to je naloga umetnosti. Uresniči naše (še pred nami) skrite sanje. Mogoče je Siva zato dobila toliko oboževalk (to sem dokazovala tudi v seminarski nalogi - identifikacija. Katera noče biti mlada, lepa, a se tega ne zaveda, postane ljubica bogatega, noro seksi in predvsem skrbnega saj-veste-kje moškega, ki je do tedaj ostal neosvojen gorski vrh?) Potem je tu naprimer Giordano, Paasillina, Burberry. Priljubljeni sodobni avtorji, ki so izdali več knjig. Več sem jo poskusila, nobene končala. Zdaj jih ne poskušam več. Ne, ker so zanič, ker so nekvalitetni, ampak ker ne govorijo mojega jezika. Žal. Še dobro, da je na svetu dovolj bralcev, in se ne sekirajo zaradi enega izgubljenega. Jaz in moja občasna panika pa veva, da je seznam čakajočih na branje knjig več kot dovolj velik, da se ne sekiram zaradi treh avtorjev in vseh njihovih stotih knjig.

Ni problema, če ti ni všeč knjiga, ki je všeč vsem. Ni problema, če knjigo odložiš nekje vmes in je ne pogledaš nikoli več. Težje požrem, ko knjiga, ki je res ne morem, dobi nagrado.

 

Vstopi: Agni.

 

Je prvenec sicer prevajalca Boruta Kraševca. Ne vem, če sem že kdaj brala kakšen prevod izpod njegovih rok, bolj si zapomnim prevajalce skandinavskih del. To v nobenem primeru ni mišljeno osebno. Ampak Agni, ta knjiga je preprosto zanič. Letos (2021) je dobila Kresnikovo nagrado. Eno prestižnejših, vplivnejših, bolj uau nagrad v Sloveniji. Tekmovala je z Lainščkovim avtobiografskim romanom, nisem brala ampak je od Lainščka. On osebno mi ni najbolj privlačen, ampak karkoli izpod njegovega peresa, to je slaščica višje kvalitete. Tekmovala je s Flisarjem. HALO??! Flisar marsikomu ni najbolj privlačen (in ne, ne govorim o vizualni), ampak zame bodo njegove knjige zmagovalke, prve, druge, tretjeuvrščene. Mi je čisto vseeno. Moje kraljestvo umira je genialno delo. Ki zagotovo ne bo všeč čisto vsem. Urška (Booknjiga) je zbrala seznam, opisala in zbirala stave, kdo NE dobi kresnika. Stave so zaprte, vseeno pa si lahko preberete o desetih nominirancih (tukaj). Obvezno moram prebrati ostale, zdaj še toliko bolj, ko sem prebrala zmagovalca. Čuden seznam je, ne razumem ga. 

 

Zakaj je Agni zanič?

 

Piše: je ljubezenska drama z elementi kriminalnega romana in inovativno poetiko. V njem se prepletajo ter druga v drugi odsevajo človeške in živalske usode, ki jih vodijo goni in strasti, hkrati pa se iz novih perspektiv razkrivajo nekatere tabu teme. 

 

Zveni privlačno, ne? No. Ne. Razen če je ljubezen mišljena kot pohota, šlatanje, varanje, ljubosumje, itd. Brez trohice ljubezni vmes, da ne bo pomote. Lahko bi rekli, da je prvinsko, surovo, iz drobovja potegnjeno. Neomadeževano s kulturno, brez cenzure. Vmes se vpletajo živalske usode, tretjeosebni pripovedovalec se osredotoči na drugo osebo, na Agni naprimer, zajkljo. Pripoveduje, kot da govori o osebi. Dokler ne poda jasnega opisa, nam ni popolnoma jasno, o kateri ženski osebi v knjigi govori. Pojavlja se jih več - Agni, zajec mladiček, ker je samička preživi zakol. Lasti si jo Maša. Maša ima mlajšo sestrico Klarico, ki je postranskega pomena za zgodbo. Ima tudi mamico Katjo ter očeta Ivana. Edini moški, ki v resnici igra vlogo, pa še to dokaj pasivno, podajajo si ga pohotne ženske. Skače namreč med ženo (Katjo) in njeno sestro dvojčico Brino, prekrasno igralko, ki se je sveže razšla s partnerjem, ker si je on omislil drugo,... Že vidimo vzorec ne? Predvsem vzorec, kjer so ženske tiste, ki vlečejo glavno nit zgodbe. Plehke, nesrečne, spletkarske. Uporabijo, kar imajo, da dobijo svoje. Svoje ni moški, ampak ljubezen. Tista surova, prvinska. Živalsko usode so podobne. Pohota, seks, nemalo krvi. Tudi človeške zgodbe jo vključujejo - kri. Tabu tema, na kaj leti? Varanje? Privlačnost? Splav (spontani, da ne bo pomote)? Umor? Utapljanje lisice, ker še ni sezona lova? Ne prenesem mučenja živali, trpečih živalih. V filmih živali sploh ne maram, ker vedno potegnejo kratko. V knjigah sem previdna. Agni, ne ob zajčku, ob zgodbi, mi je bilo slabo, ob vsakem živalskem elementu. Po vsaki sceni, živalski ali človeški, sem se spraševala, zakaj je bilo tega treba? Je celoten namen knjige in vsakega posameznega dela primamiti gnus iz tistega prej omenjenega drobovja? 

 

Mogoče se gre samo za to, da se z absolutno nikomer nisem mogla poistovetiti. Še najlažje je bilo tam nekje, pri zajcih, dokler ni postala mala zajklja pohotna in je dvignila svojo rit, da jo je lahko oplodil oče. Bo dovolj za pokušino?

 

So knjige, ki so zanič, so knjige, ki so samo nekvalitetne. So knjige, ki ti ne dišijo, ni pravi čas, ni prava glava. So knjige, ki ne govorijo tvojega jezika. 

 

In so knjige, ki jih preprosto ne razumem. 

 

p.s.: vse to moram povedati sebi vsakič, ko mi ni všeč knjiga, ko knjige ne zaključim, ko knjige nočem prebrati. Vsakič, ko knjigo dam samo še za kakšen dan na pavzo, pa v resnici vem, da je čudovita, odlična in komaj čakam na skupni čas. Pa jih ne morem brati (pre)več naenkrat.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.