Prebojnik v kulturi

Published on 23 August 2021 at 11:30

Gladwell se mi obeša po stenah. Susan Cain, avtorica Tihi, moji dragi introverti, redno sodeluje z njim. Na Masterclassu lahko poslušamo navodila o pisanju, ki jih je pripravil Gladwell. Slišim, berem citate, misli, ideje, ne da bi ga iskala. Vrtim se v njegovem krogu, zato se mi je zdelo fere, da see z njim še sama spoznam ena na ena. Potem se občasno brcam v rit, zakaj, zakaj moram komplicirati, namesto da bi vzela njegove knjige v roke drugo, ko sem o njem slišala? Učim se na teh napakah, in na veliko kopičim knjige okoli sebe, od vseh, ki jih še moram spoznati ali pa spoznati bolje. Gladwell me je namreč očaral, zelo. Kdo ve, kaj vse me še čaka.

 

Kanadski novinar se v Prebojnikih sprašuje o posebnih posameznikih, tistih, ki izstopajo, ki so nadpovprečni, ki imajo več, znajo bolj, jih poznamo vsi, oni nas ne. Kaj je tisto, kar naredi človeka bolj uspešnega? Njegov odgovor je enostaven, kultura. Vsaj tako to jaz razumem. 

 

Svojo teorijo postavi na primerih. Najprej na športnikih, pri njih je odločilen datum rojstva. Kdo pride najprej v ekipo. Tudi pri drugih teorijah, ne Gladwellovih, se pojavlja vprašanje datuma rojstva. V resnici je primer zelo enostaven in logičen, ko ti nekdo nekoč odpre oči. Obstaja meja. Recimo temu prvi september. Takrat gre otrok v prvi razred, skupaj s svojimi sovrstniki. Ampak med njimi je lahko celo leto razlike. Pričakovati isto od petletnika ali šestletnika je naravnost trapasto. Gladwell je to odkril pri športu, kot Kandčan je normalno zakorakal naravnost v svet hokeja. Datum sicer ni prvi september, ampak je jasno, kdaj je potegnjena ločnica začetka. Prvi trije meseci so ključni. Ko petletnik ali šestletnik tekmujeta med seboj za tisti pak, mora imeti mlajši ogromno več talenta, da se vsaj lahko bori kot enakovreden nasprotnik. Enako velja za šolo, dojemanje, razmišljanje, sedenje pri miru. Gladwell se dotakne vzgoje, družine, situacije v otroštvu. Dotakne se Bill Gatesa, ki ne bi mogel imeti 10.000 urne prakse programiranja za seboj, ko se mu je ponudila priložnost za delo, če ne bi odraščal na lokaciji, kjer je odraščal, v družini, ki je imela pod pasom toliko in toliko financ za privatno šolo. Dotakne se drugega genija, z višjim inteligenčnim kvocientom, kot ga ima Bill Gates, nima kariere, uspešne službe, ali dovolj denarja. Živi povsem drugače, tudi o svoji inteligenci ima drugačno mišljenje. Gladwell primerja različne kulture od Kitajske do Ameriške, vrne se celo h koreninam na Jamajki. 

 

Za vse večne čase pa mi bodo najbolj ostali v glavi primeri iz letalstva. Kako zaradi načina komunikacije, spoštovanja avtoritete, prepoznavanja avtoritete prihaja do letalskih nesreč. Primerja latinsko Ameriko z New Yorkom, odrezavim, nevljudnim, agresivnim, direktnim, jeznim načinom komuniciranja - za tujce. Za domače pa takšnim, kakršen pač je. Primerja korejski način komuniciranja, raziskuje nesreče, raziskuje nov način izobraževanja, ki je letalsko družbo tik pred potopom dvignil visoko pod nebo. Jaz, antropologinja/kulturologinja, že vse to vem. Da je v kulturi vse, tudi meni so oprali možgane, mi odprli oči. Pa je še vedno vrglo na rit, grdo, še zdaj lovim sapo od šoka. Kaj vse je odvisno od te kulture? Ampak potem.... 

 

Zakaj imamo tolikšne pomisleke? Zakaj je tako težko priznatti, da vsak med nami izhaja iz kulture s svojo posebno mešanico vrlin in slabosti, tendenc in nagnjenj? Tega, kdo smo, ni mogoče ločiti od tega, od kod smo - kadar se za to dejstvo ne zmenimo, pa se zgodijo letalske nesreče (p.174)

Nihče ni otok, sam samosvoj, na vse vpliva marsikaj. Po Gladwellu na nas največ vpliva kultura v kateri zrastemo, ki nam je predana/predajana skozi več generacij. Kaj je kultura? Je vse, kar se naučimo, vse kar ni v nas dano skozi biologijo in genetiko. Da si ne bo kdo zatiskal oči, to velja tudi za dejstvo, da hodimo po dveh nogah. Zato otroke učimo hoditi. Jezik, govor. Mali ritualni, rutine, ki jih počnemo kot roboti, vse to je kultura. Umivanje zob, kdaj in koliko, na katero stran obračamo wc papir, kako pozdravimo, ko vstopimo v prostor. Vrednote, morala, vest. Čustva in njihovo izražanje, vse to je naučeno. Hrana, ki jo maramo in hrana, ki je ne prenesemo. Način prijateljstev, ki jih sklepamo, dovoljena in sprejeta ura zamujanja, pri zdravniku, pri prijateljih, v šoli. Gladwell je šel s svojimi primeri še dlje. Zakaj torej podcenjujemo kulturo? Zakaj podcenjujemo družboslovce, kulturologe, antropologe? Mogoče, ker smo preveč abstraktni, ali preveč domači in pritiskamo na gumbe, ki bi jih rajo ohranili tako, malo na robotski razdalji? Vsako podjetje ima svojo kulturo, strahu, spoštovanja, delovne vneme. Etika in družba, religija, šport. To je družba. Gladwell je pred kratkim celo izdal članek o tem, zakaj imajo majhne države tako velikoštevilne uspehe na Olimpijskih igrah. To vem, da nas veseli, vsaka zlata kolajna, ki pride v našo majhno Slovenijo. Slovenci smo le pridni in delavni kot male čebelice, ampak podrejamo kot hlapci se pa še raje. 

 

Kaj je kultura? Kakšna je naša kultura? Kako jo lahko izkoristim, sebi v prid? Da sem še boljši? Kako jo lahko razumem? Da sem še boljši do drugih v tej moji kulturni luži? Zakaj delam, kar delam? Kako delam, kar delam? Zakaj drugi počnejo, kar počnejo, na način, kot so si ga izbrali? 

 

Ali si ga pač niso? Meni poznavanje lastne in tuje kulture daje moč. Težko razumem, komu je ne bi.

 

Preberite Gladwella, na veliko lepši način bo povedal, kar s trudom hočem povedati tudi jaz. Da je absolutno berljiv kot najboljša žepnica, je pa samo še lepa pika na i.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.