Aleksandrija

Published on 30 August 2021 at 11:30

... ukana s štirimi kartami v obliki romana; denimo, da bi vse štiri zgodbe nataknil na skupno os, vsako pa posvetil eni izmede štirih strani neba.  - Pursewarden

Obožujem klasike, res. Všeč mi je, ko se matram z njimi. Prebavljam stran za stranjo, kako se mi upirajo pa hkrati se jaz ne morem upreti njim. Občutek, ki ga pustijo za seboj, ko enkrat nehaš - to je pa moj najljubši del. Pogrešam jih. Ko se je na Instagramu začel pojavljati Aleksandrijski kvartet, sem ga rezervirala isto sekundo. Potem pa še ta čudovit komplet iz Beletrine, moram reči, da z naslovnicami res znajo. In kako so se znašli, uf. Točno to, zdaj ko je vsega konec sem naravnost zaljubljena v knjige, v njihovo fizično podobo, debelino, platnice, komplet štirih. Pa zgodba, uau, res posrečena, nekaj posebnega. Dogaja se v egipčanski Aleksandriji, tik pred vojno in zadnja v zadnjem letu 2. svetovne vojne. Ampak ne govori o tem, sploh ne. Največ govori o mestu. Vse se sklada do potankosti. In potem, ko prebereš zadnjo, s podnaslovom Clea in se ti srce umiri in prebereš tisti stavek, ki ga citiram zgoraj in ti raznese vse, kar si prej imel za resnico in dejstvo. Točno tako so namreč sestavljene knjige. Vrtim se v krogu in ne povem nič pametnega. 

 

Aleksandrijski kvartet je napisal Lawrence Durrell, britanski avtor, rojen v Indiji, živel v Aleksandriji, potem pa celo družino zvlekel na grški otok Krf, kjer je končno odvrgel svoje sidro. Kvartet je prvo luč dneva ugledal leta 1960, smatra se za enega najboljših romanov 20. stoletja. Kvartet v celoti obsega skoraj 1500 strani. In kot že samo ime pove, je sestavljen iz štirih romanov. Justine, Baltazhar, Mountolive in Clea. Prvega in zadnjega pripoveduje Darley, imamo ga za glavnega junaka v prvem delu. V resnici je eden od mnogih nekoliko postranskih junakov, stoji ob boku z Justine in Cleo, Mountolivom in Nessimom, Balthazarjem in Pursewardenom. Scobijem in Melisso. Glavna glavna je Aleksandrija, njeno življenje, njen utrip, njena osebnost. V časih, ki so zares posebni, na kraju, ki je popolnoma unikaten, zibelka človeštva. Govorimo o Antoniju in Kleopatri, pa o mujezinih, ki so tako normalen in nujen del vsakdana, da si ne predstavljamo jutra brez njihovega petja. Židje (Justine), kopti (Nessim), Mountolive in Darley, evropski pribežnik in diplomat. Pursewarden, pisatelj, ki išče navdih in svobodo. Mešanica vsega, ki obstaja, se podpira in celemu mestu daje življenje. Med liki se spletajo prijateljstva, ljubezenski trikotniki, smrti, varanja, poroke, neželjeni otroci. O tem gre zgodba. Ampak način, sestava, to tisti biser, ki ga najdeš enkrat na stoletje. 

 

Prvi trije deli, Justine, Balthazar in Mountolive pripovedujejo praktično isto zgodbo. Balthazar pove še enkrat isto, kar nam je povedal že Darley v prvem delu. Ker je Darley govoril v prvi osebi in je dokaj naivna oseba, z velikimi zatreskanimi plašnicami ob glavi, ne vidi cele resnice. Ko izda svojo knjigo, jo Balthazar popravi, posodobi. Komentira, kje se je Darley zmotil v tej svoji naivnosti, s tem pa tako bralcu kot Darleyu zamaje tla pod nogami. Darley veliko govori in malo pove, iskala sem zgodbo, iskala sem dogajanje. Drugo knjigo, Balthazarja, njega sem praktično že požrla. Pri Balthazarju sem spoznala, zakaj klasik, zakaj tako odličen. In ostala z odprtimi usti, brez besed. Mountolive je redkokdaj omenjen, dokler se ne srečamo z njim v tretjem delu, tokrat pripoveduje trejeoseben pripovedovalec, ne poznamo ga, oseba ni del zgodbe, ni omejena in ni naivna. Pokaže nam še tretjo plat dogajanja v istem času, druge ljudi, druge generacije, precej ozadja, želja, malo več politične situacije. Je bolj objektiven od Darleya in njegove ljubezni do Justine, Nessimove žene. Deluje bolj od ozadja kot Balthazar, zdravnik, član družbe. Povezan je z drugačno Aleksandrijo, z Nessimom in njegovim bratom, njuno materjo. Aleksandrijo spoznamo, kot bi jo spoznal tujec, turist, od divjega življenja odmaknjen, zavarovan člen zgodbe. Najobsežnejši, svež, te potegne še bolj. Zdaj si tako domač s tem Aleksandrijskim svetom, da si želiš razkazati, razložiti, pokazati kraj, ki je praktično postal tvoj dom. Ampak ne moreš, ker se začne pred časom, ki ga poznaš. Kot da bi odkrival zgodbo o domači vasi pred rojstvom, zgodbo o starših, preden so te imeli, kot da odkrivaš svojo lastno zgodovino. S tega zornega kota odkriješ napake, ki jih ponavljaš, razumeš druge, sestavljaš popolnoma novo sliko, za katero komaj verjameš, da lahko obstaja. Hlastno se vržeš v zadnji del, naj ti naredi lep zaključek, le kako se lahko zadeva zavije, kdo bo srečen, kdo ne? Zgodba se nadaljuje z nekaj leti zamika. Ne začneš, kjer si prej končal, nenadoma spet ne veš nič. Tista zvita in polomljena tla, na katerih si stal med drugim delom, zdaj praktično razpadejo. Zaključi se z Darleyjem, tam, kjer se je začela. Spet se zaljubimo, tokrat v tisto čudovito, svobodno blondinko Cleo, ki je ves čas nekje ob strani, ves čas je zraven in mimogrede navrže dele zgodbe, da že skoraj trepetaš od želje, da bi jo končno spoznal. Vse se obrne, ponoči grmijo letala, ki bombardirajo tvoje ljubo mesto. Tisti, ki so bili prej visoki, so zdaj najnižje. Razdvojeni so postali samozavestni, zaprti. Samozavestni histerični, svobodni ujeti. Tako kot Darley tudi ti na novo spoznavaš že domače. Loviš se z zgodbami, pogrešaš tiste, ki so odšli, na novo spoznavaš že poznano. Zgodba je ganljiva, Darley pa spet preveč govori, dokler se ne začne dogajati in se začneš vrteti, vrteti, vrteti. Na koncu zapustiš Aleksandrijo, s težkim srcem. Zapustiš jo skupaj z Darleyem, s Cleo, Nessimom in Justine. Mrtve pa pustiš spati, kjer so zaspali.

 

In upaš, da jih nekoč spet kmalu nekje srečaš.


«   »

Add comment

Comments

There are no comments yet.