To je stvar umetnosti

Published on 6 September 2021 at 11:30

Kriminalni romani, detektivski romani. Postajajo popularni, ni res? Končno so postali hit tudi v Sloveniji. Mislim, končno imamo slovenske avtorje kriminalk. Golob, ne? Aja točno, pred tem smo imeli že Demšarja, zdaj vzpostavljamo dva tabora, en ali drugi. Ne vem, če sem iskrena, ju težko primerjam, oba pa požiram z velikim veseljem. Letos smo imeli čast spoznati tudi slovensko kraljico kriminalk. Vsaka čast, res, ponosna sem na to, da imamo žensko, ki tako neobčutljivo, krvavo, direktno opisuje vsak mali delikventni korakec, še bolj bi bila vesela, če bi nastopala detektivka, ne pa sami moški. Ampak okej, imamo jo. In v resnici je dokaj dobra, vseh 400 strani z lahkoto prebereš v enem dnevu.

 

Govorim o Ireni Svetek in njeni Rdeči kapici. Izdala jo je založba Beletrina, ki jo kar precej cenim, visoko na seznamu leta. Ni prvi roman, že tri ima pod pasom, nagrado in še nominacijo za Kresnika, zadnje čase naj bi Svetkova pisala predvsem scenarije, med drugim tudi za Žlahtno štorijo, meni kar zanimiva referenca. Drugih njenih stvari nisem prebrala.

 

O čem govori Rdeča kapica? Zgodi se umor. Normalno. Imamo zgodovino, ki je storila oblikovala v to, kar je zdaj. Storilec morilec. Imamo žrtev. Obvezno imamo tudi kriminalistične inšpektorje, patologe, in tokrat malo več fokusa na dežurnem okrožnem državnem tožilcu Mio Aurelli. Zgodba se sicer odvija v Ljubljani, občasno s točnimi naslovi, večina likov je bolj ali manj slovenskih, karkoli že to pomeni. Kako torej narediti dokaj osnovno enačbo kriminalnega romana bolj zanimivo? Žrtev je otrok. Ni še stara 14 let. Najdejo jo na trgu, oblečeno izključno v rdeč plašč (iz tukaj Rdeča kapica) in nič drugega. Bila je zlorabljena in zabodena. Pa še kaj za zraven. To pa ni vse. V zgodbi je precej krvi, sumljivih dejanj, osebkov, itd. Všeč mi je, kako se navezuje na otroštvo, kako zloraba v otroštvu pripelje do kam. Storilec morilec se ne rodi kar čez noč. Genetika je tudi pod vprašajem. Vedno so nekako krivi starši, ali njihov manko. Kar mi je všeč veliko manj, je točno ta isti problem. Veliko je temnega - zlorabe (spolne, med starši in starš-otrok), umori v otroštvu (otrok kot priča), nevarne bolezni (rak pri dojenčkih), krvav poboj deklice, pijani starši in droge pri osnovnošolcih, noseči najstniki, to so samo osnovni. To se ni zgodilo eni osebi, pravzaprav je za vsako od teh točk na voljo druga oseba, drug otrok drugim staršem. Seveda, to je tema, ki ti postane bližje srcu, ko imaš nekoga za identifikacijo. Ko imaš lastnega otroka hlipanje matere, ki so ji ravnokar razmesarili otroka, dojemaš popolnoma drugače. Všeč mi je, da je krvava in da izpostavlja težke teme iz otroštva. Ampak toliko otrok, s tako težko temo, to sem pa težko goltala. 


Prvič. Kraljica in pike. Roke gor, kdor ve, na kaj ciljam. Kraljica kriminalk. Dejansko obožujem Christijevo, brala sem jo že kot otrok, gledala serije o Poirotu. Moj avto, prvič registriran v Belgiji, ponosno nosi ime Hercul. Z razlogom. Lansko leto smo praznovali sto let od prve izdaje prve knjige o tem bajnem detektivu, hkrati je minevalo tudi devetdeset let od prve izdane knjige o gospodični Marplovi. Agatha Christie zame z razlogom nosi ime kraljica detektivk, z majhnimi grižljajčki se lahko kosa tudi z drugimi velikimi moškimi avtorji. Torej (po mojem mnenju) popolnoma upravičeno dobim pike, ko vidim izraz kraljica detektivk pri komerkoli drugem. Pa naj velja to za skandinavke ali slovenke. Nehaj, res, samo nehaj, ne delaš si usluge. Podobno izpade ko primerjamo Britney Spears kot kraljico popa in Michaela Jacksona kot kralja. To sploh ni ista kategorija in vse, kar dobim iz te izjave je, da res ne spoštuješ klasikov in velikanov, ki ti ponujajo svoja ramena, zato da lahko ti sežeš dlje.

 

Drugič stopi stopničko višje od kraljice slovenskih kriminalk. Beletrina je dobra založba, res, odlična. Ima pa tudi zelo dober marketing. Povsod so, veliko imajo zmagovalcev, spletna kolumna z raznoraznimi avtorji, itd. Precej visokoletečih besed je prišvigalo vseokoli glede te naše nove avtorice. Beletrina je namreč stopila na trg v tekmo kriminalk. Detektivski romani so noro priljubljeni, zdaj tudi s slovenskimi pisatelji. Založba Goga ima Goloba, Demšarja založba Pivec. Nobena velika, čeprav je Goga ravnotako odlična in izdaja precej odličnih slovenskih avtorjev. Mladinske knjige, ene največjih v Sloveniji, v tej tekmi ni. Izdajajo nove izvode Nesboja, to že, slovenskih avtorjev kriminalk pa nimajo. Kaj se je zgodilo? Predober marketing je dvignil pričakovanja. Tole mora biti najboljša kriminalka, originalno spisana v slovenskem jeziku do zdaj! Na, vidiš. Pa je popolnoma dober roman splaval po vodi. Golob in Demšar sta zares zelo dobra. Tudi Svetek je. Ko bi prišla na trg prva, bi bila mogoče sprejeta še bolje. Ne bi tekmovala z že postavljenimi junaki. Žal pa so pozabili upoštevati kontekst. Pričakuješ uau, dobiš o hudo, in si potem razočaran. Dobra je, res je, ni pa boljša, ni najboljša. Ko bi bili malo bolj realni z vsem tem tekmovanjem, bi bila knjiga morda ocenjena bolje. Res pa je, da ne vem, koliko se jim eno ali drugo bolj splača pri prodajni nakladi. Ko požrešna bralka, bom njihove uau besede od zdaj jemala z nekoliko večjo rezervo.



Tretjič in v resnici glavni razlog, zakaj pišem to objavo. Kaj se dogaja v glavi avtorja? Se kdo kaj to vpraša? Ko berete Petdeset odtenkov, se kdo vpraša, kakšne so fantazije avtorice, ali kakšno je resnično stanje? Grem predaleč? Okej, pri romantičnih romanih nam je pri tem vprašanju malo manj neprijetno. Valda, vsem nam je jasno, da mora biti avtorica (ali redek avtor) dokaj romantična duša, mogoče je to celo sama doživela! OMG! Kaj pa pri teh krvavih fantazijah, pardon, fikcijskih zgodbah? Naloga umetnosti je namreč, da poda zgodbo, fantazijo, fikcijo, v katero se prenese avtor s svojim talentom na tako eleganten in prikrit način, da opazovalca/gledalca/bralca/ ne moti. Še več, sam se lahko cel potopi vanjo, bolj kot mu to uspe, bolj bo umetnost sprejeta. Načeloma. Razen, kadar umetnost pritiska na tiste podzavestne želje in fantazije, ki se jih sramujemo. Razen takrat, ko je to tako lepo elegantno prikrito, da še opazovalcu/gledalcu/bralcu ni jasno, kaj točno mu je v umetniškem delu všeč. Preko tega dela, preko umetnosti se sprožajo naše najbolj prikrite, skrite sanje, tudi tiste, ki še nam niso jasne. Kaj je torej s krimiči? Kaj je bralci teh del, še več, kaj je s pisatelji teh del?? Mimogrede tema, kar nekaj študij obstaja na temo, ali te gledanje nasilnih filmov oziroma igranje nasilnih videoigric naredi obsedenega z nasiljem, ali pa morda naredi ravno obratno - služi kot ventil, preko katerega sproščamo svojo jezo in kakršnekoli fantazije že imamo, kako bi koga fentali. Tudi v Rdeči kapici se pojavi misel - človek je zver, samo ne znajdemo se vsi v isti situaciji, da bo to zver prebudili in jo spustili s povodca. 

 

Kaj se dogaja v glavi bralca? Kaj se dogaja v glavi avtorja? Kdo bi vedel. Zanima me, res. Na smrt. To je tema, ob kateri mi gredo kocine pokonci in najraje bi jim odprla glavo in brskala in brskala. Ne z noži, brez panike. Ko bi le lahko bila genialna kot Freud, jih posedla na tisti kavč in poslušala hudournik besed. Mogoče. Je pa res, da me je te iste misli grozno strah. To je preveč informacij, najbrž so zato pokopane nekje globoko spodaj. Vseeno pa ne morem mimo vprašanja. Zakaj toliko hudega otrokom, ne enemu, ampak res dolgemu seznamu v eni sami zgodbi? Kaj se dogaja v tvoji glavi, Irena Svetek? 

 

Z razlogom se te teme odvijajo med štirimi stenami, za zaprtimi vrati. Pa čeprav bi večkrat morale biti povedane na glas. 


« 

Add comment

Comments

There are no comments yet.