Pozdravljeni na blogu.

 

Načeloma se sprehajam med različnimi temami, nekaj se jih ponavlja. Vsak mesec objavim eno temo o introvertih, izpolnjujem delovni zvezek, ki je nastal na knjigi Tihi (Quiet) Susan Cain. Izpolnjujem vprašanja in zapisujem misli. 

 

Preostale objave bi lahko razdelila na tri sklope: 

- o knjigah,

- osebno, o meni,

- projekti. 

 

Čeprav je vse o meni, v vseh nekaj filozofiram in razmišljam, o sebi, o drugih, navezujem, povezujem. Težko naredim te sklope ostro ločene, samostojne. Vsega je malo povsod. 

 

Rada ustvarjam, rada organiziram, rada pišem, rada berem. To tukaj so stranski učinki vsega tega. 


Mesec brez nakupov?

Finance so očitno postale tema, h kateri se bom vsaj še nekaj časa vračala. Pride še več, bolj kot se boste vpletli, več bom imela snovi za prežvekovati, več misli bo prišlo ven. In bolj bodo relevantne, predvsem za vas.

Read more »

Vaška norica

Obljubila sem razlago imena. Zakaj Village Crazy Lady, zmešana vaška gospa, vaška norica? V resnici jih vsi poznamo, samo imenujemo jih majčkeno drugače (zmešana Joži?). Običajno nimajo dobrega prizvoka, kar pa ne pomeni, da so vedno bile slabe osebe. Samo izstopale so, niso se držale napisanih pravil, tisto, kar je veljalo za ostale, so namenoma kršile, delale obratno, dramo, zdraho, se oblačile drugače, bile glasne, ko bi morale biti tiho in obratno. Ponavadi samske, občasno s kokošjo za domačo žival. Oglejte si film Timbuktu (2014), spremljajte lik po imenu Zabou. To je vaška norica. Lahko si ogledate tudi Moano in njeno babico, ki dejansko frazo tudi uporabi. Njen razlog, zakaj se obnaša tako čudno. Zakaj pleše ob morju, ko bi morala stati v vrsti z drugimi. Vaške norice niso nekaj novega, v antropologiji so tudi dovolj poznan fenomen, samo pod drugimi imeni se skrivajo. Je filter za kulturo, pravila, pritiske (tukaj berite Freuda, Freuda in še malo Freuda). V nam bližnjih časih je bila temu namenjena vloga dvornega norčka. Bil je nekdo, ki je bil kralju blizu, govoril resnico, ne da bi mu zato odsekali glavo. Bil je hec, a so vsi vedeli, da ni. Smejali so se vicu, ki je bil več kot le 70% resnica. V današnjih časih se ta fenomen večkrat pojavi za pusta. Namesto ene osebe je to ritual (imeli so ga tudi drugje, drugi kraji, drugi časi, nismo tako zelo izvirni). Ko si lahko tisto, kar si v resnici, pa nočeš ali ne smeš biti, v glavi drugih, predvsem pa v svoji glavi. Naša glava je vedno večji problem kot realnost.

Read more »

Kulturologinja sem.

Zadnje čase se mi zdi, se vrtim okoli družbene analize, s tem mislim predvsem se vrtim tukaj. Nekaj je že zunaj, nekaj še bo. Po izobrazbi sem kulturologinja in na vprašanje kaj je to, težko odgovorim. Tudi profesorji kulturologi težko odgovorijo na enostaven, kratek način, brez razlag, brez teorij, zgodovine, primerjav. Kako torej zaposliti nekoga, ki je svoje znanje osnoval na tako težko oprijemljivem temelju? Za antropologe nekako že vemo, vsaj približno je beseda bolj v širšem obtoku, kot kulturolog. Vseeno, kje se lahko zaposli antropolog? Če že ne potuje nekam v Afriko, Polinezijo, na oddaljene otoke in tuje jezike, h kulturam, kjer nimajo računalnikov, telefonov, stranišča so še zunaj hiše? Mi vemo, ampak drugi ne, družba ne, delodajalec ne. 

Read more »

Denar in družba

Vsi vemo, da sem zadnja oseba (+/- deset oseb), ki lahko govori o financah. Ne, ker jih nimam, ker nimam izobrazbe, ker jih pač ne znam. Niti približno. Ne znam ne matematike, ekonomije in imam KARKOLI DRUGEGA na planetu raje, kot ta dva predmeta, vključno s pajki in ščurki. Ampak, kot sem rekla, dotaknila sem se občutljive točke in to je nekaj, kar imam precej rada. Drezati tja, kamor ne smem. 

Read more »

Vse najboljše meni

Moja 2020 božična zaobljuba je bila, da bom postala bom introvertna. Ne, da bom bolj introvertna kot sem, ampak da bom bolj pristno introvertna. Ko bo preveč, bo preveč. Povedala bom na vljuden način, asertivno, razumno. Užaljenost in čustva drugih niso in ne morejo biti moj problem, moja čustva, moja užaljenost. 

Read more »

Kako berem

Skoraj smo se že preselili v našo novo hišo. Na tej sliki so sicer že vrata, vendar so jih nataknili približno pet minut pred slikanjem. Knjižna omara desno od njih je bila ena prvih na mestu. Sestavljena, postavljena, polna, do zadnjega centimetra. Mogoče se ne vidi, ampak za polno vrsto knjig spredaj, je še ena, še bolj polna vrsta zadaj. To so knjige, ki so v moji lasti in sem jih že prebrala. Tiste v moji lasti, ki jih še nisem prebrala, so pospravljene nekje ob postelji, da mi lažje kradejo spanec. Postelje na tej točki še ni bilo v hiši.

Read more »

Ali sem ambiciozna?

Kako primerno, da to pišem ob tej uri. 22:14. Ko se vsako sekundo premislim, da ni vredno, da bi šla raje brati Nesbøjevo novo kreacijo. Ali pa spat, da bom lahko vstala zjutraj in meditirala in brala Nesbøjevo novo kreacijo. 

Read more »

Dovoliti si voditi

Meditacija - ko se pustim voditi nekomu drugemu. Ko poslušam, in samo poslušam. Naredim točno to, kar mi rečejo, brez najmanjšega dvoma, lastnih misli, upora, izboljšav, sprememb, povezav, razumevanja, sklepanja, vprašanj. Predvsem zadnje, da ne postavljam preveč vprašanj. Profesorji so me imeli radi, postavljala sem vprašanja, včasih debatirala in odgovarjala, sem in tja celo nasprotovala in dvomila. Se mi je pa zgodilo (žal ne samo enkrat ali dvakrat) v vsem času trajanja mojega izobraževanja, da so ustavili mojo poplavo vprašanj. Ker je bilo preveč, ker je bilo preveč zakomplicirano, čisto drug nivo, ker bi preveč zašli s teme predavanja, ker smo bili omejeni s časom in prostorom, ker sem zgrešila z vprašanjem. Mnogo razlogov. Dejstvo je, da na predavanjih, kjer nisem imela komentarjev ali vprašanj, nisem sodelovala. Največkrat nisem niti hodila, ker mi je bila izključno potrata časa. Takih ni bilo veliko, pa še te sem verjetno po hitrem postopku zamenjala za nekaj drugega. Seveda sem občasno tudi tiho, sedim, z odprtimi usti, tudi to se je že zgodilo. 

Read more »

Božična obljuba

Že v gimnazijskih časih sem sicer uživala na počitnicah s prijateljicami, vendar je bilo tako meni kot družini jasno, da bo teden počitnic pomenil, da se bom cel mesec sestavljala skupaj. Nisem pila, torej ni bil maček. Bila sem mlada in polna energije, počitnice niso bile nikoli fizično naporne. Ostale smo na enem kraju, bile smo dokaj same, občasno šle kam plesat, plavale, klepetale celo noč, ne vem točno, kdaj smo spale. Sem in tja smo se obkladale s hrano. Jajca in takšne stvari. Luštno, res. Prijateljstvo se je poglobilo, nismo več imele novosti, sporočilc, opisovanj tega in onega, kar bi se nam zgodilo, da druge ne bi bile zraven. Pogovori so torej morali speljati v druge smeri. 

Read more »

Tako se rodi ljubezen

Eno od znanj, ki jih zares z največjim veseljem dodam na življenjepis, je znanje norveščine. Je precej nenavadno. Nisem še bila gor na severu, imam ogromno željo. Tudi to je nenavadno, ker ne maram snega. In mraza. In se rada izležavam na vročem soncu. In sem nekoč živela v Avstraliji, toplem, da ne rečem žgočem, krasnem kraju, kjer rože cvetijo praktično celo leto. Še vedno bi šla nazaj. Ampak šla bi tudi na Norveško. Ker ne morem, se ji skušam približati na drugačne načine. 

Read more »

Vzeti dih

zadnje čase ne morem dihati. lahko diham notri, doma. na varnem. zunaj ne morem. ne morem ven v naravo, ves čas me je strah. ne morem v trgovino po hrano, po sladoled, ko mi zadiši. ne morem se peljati na lepše, na kavo, čaj, kaj močnejšega, sedeti na toplem ob oknu in strmeti ven na ulico, malo brati knjigo in malo brati ljudi, ki se sprehajajo mimo. ne morem uporabljati domišljije na drugih, lahko jo uporabljam le na sebi. 

Read more »

Pravila življenja

Začela sem si pisati pravila življenja. Idejo sem dobila v knjigi Načrt za srečo, napisala jo je Gretchen Rubin. Zadala si je eno leto, da bo postala bolj srečna. Napisala si je pravila, po katerih naj bi živela, v smislu desetih zapovedi. Bilo mi je zanimivo, se pa poznam več kot dovolj, da vem, da to pri meni ne deluje. Se preveč spreminjam, razvijam svojo filozofijo. To mi je hkrati všeč in hkrati mi gre blazno, noro na živce. 

Read more »

Nominiram

Ena prvih idej za temo, je bila Nominiram. Pokažem na tiste, ki sem jih spremljala, ki so me s svojimi izdelki podpirali ter - konec koncev - navdihnili, me še vedno navdihujejo. Razdelila sem jih po kategorijah, glede na moje ideje relevantnosti za vsakega posameznika. Kako se lotevamo lastnega čustvenega življenja je nujno vprašanje vseh. Kristali so dodatek, ki lahko pomaga tistemu, ki si jih izbere. Se zavedam, da je to moja mala posebnost, nekaj nas pač je v tej skupnosti.

Read more »

Tišina v času hrupa

Erling Kagge, norveški raziskovalec, pohodnik, pisatelj, založnik. Tak poseben fant. Oče treh deklic. Obiskovalec Everestovega vrha, južnega pola, pa severnega tudi.

Read more »

Iskanje identitete

Končno sem ugotovila, kaj je, vsaj zame, glavni problem dela na domu, ko smo vsi ves čas prisilno doma. Ja, je večkratno naporno, nivoji multi-taskanja so se dvignili visoko do popolnoma novih višin. Vsak dan jemo doma, tudi tukaj se pozna, ugotavljam, da tudi pri financah. Tudi če logika nekako iz prve roke govori drugače. Biti v službi in biti doma je postalo isto. Nobene spremembe okolja, nobenega premika, nobene poti na in iz službo. Ki nam v večini primerov predstavlja bolj oviro kot plus, zdaj pa razmišljam, da je mene in mojo glavo pripravila do te menjave okolja, načina dela. Ko zapustim pisarno, je ne zapustim samo fizično. Tudi če sem odvisnica od dela, moja glava ne dela več isto. Enako velja za vse v hiši. Odklopiti, preklopiti, je postalo veliko, veliko težje. Tudi oblačila. Nadležen make-up. Če cele dneve nosim samo razvlečene, po možnosti umazane trenirke, potem se veliko težje človek počuti 'dobro v svojih oblačilih'. Nekaj dobrega je prišlo iz tega. Vsekakor so se lasje temeljito odvadili rednega pranja. Enkrat na teden, recimo. Takrat ko ravno perem tudi posteljnino, da bo sveže na svežem. Doma delam, pa hkrati perem perilo, preračunavam ali lahko pred sestankom še pomijem tisto eno, dve ali kar vse tri kopalnice. To je bilo prej, ko so vrtci še bili odprti in sem bila res ekstra produktivna od prve minute pa vse dokler ni bila ura tam okoli šest, ko sem začela odštevati minute, da bo dneva že konec in bom lahko šla spat. Zdaj odštevam minute že od nekje srede noči, ko se zbujam, ker vem, da me čaka spet isto. Ko bom od jutra odštevala vsako minuto, lovila energijsko nabitega otroka (trmasta, glasna, živahna, vključujoča, hitro zdolgočasena, divja, da ne rečem) in čakala, da se zgodi nekaj res nujnega v službi, ali me bodo čakali s tistim enim odgovorom, jaz pa ne morem niti računalnika odpreti. Hkrati mala ves čas teka po celi hiši, vključno s 'pisarno', kjer je del dneva rezerviran za njegovo delo. Hoče biti zraven. Ne razume, zakaj se ne moremo igrati vsi trije hkrati, tako kot je vedno bilo med vikendi.

Read more »